»Gre za koktejl filmskih žanrov, ki niso ravno značilni za slovenski film, a ravno zato primerni za slovenskega gledalca, ki želi v slovenskem filmu videti nekaj svežega in drugačnega.«
Po pogovoru z režiserjem Dejanom Baboskom pa sem o tem, da si film res nujno moram ogledati tudi sama, še toliko bolj prepričana.
Kako ste se odločili za tak žanr? Ni običajno na slovenskih tleh …
Ta zgodba in z njo tudi žanri so se nekako spontano zgodili iz čiste želje po ustvarjanju, potem ko smo poleti 2020 ravno preživeli prvi covid lockdown in so se nam vsem življenja obrnila na glavo. Morda je tudi zato tako utrgan film, ker smo si dal duška. Drugače pa se ne oziram na to, kaj je običajno na slovenskih tleh, temveč se prepustim zgodbi, ki jo začutim.
So vas pri ustvarjanju Jame mogoče navdihnili tudi kakšni elementi filmov Quentina Tarantina, Roberta Rodrigueza, Sergia Leoneja in eksploatacijskih ameriških žanrskih filmov sedemdesetih?
O, ja, sem velik fan vseh naštetih režiserjev, zato definitivno prihajajo inspiracije od njih, pa tudi kak »homage« bodo gledalci prepoznali v filmu. Seveda je pa inspiracij ogromno, vse, kar pogledaš, se ti shrani nekam v podzavest in to potem vpliva nate, zavedno ali podzavestno.
Kateri so bili največji izzivi pri snemanju filma v tako kratkem časovnem obdobju, kot je deset dni, in kako ste jih premagali?
Največji izziv v tej gverilski produkciji je bilo spopadanje z budžetom in možnostmi, ki iz tega izhajajo. V desetih dneh posneti film je zelo velik ustvarjalni in energijski zalogaj. Nonstop hud tempo, kar zna biti zelo stresno, tako zame kakor za igralce in ekipo. Veliko je kompromisov, kako zgodbo prenesti na film, saj ti marsikatero idejo, kako posneti določene kadre, onemogoči omejeni proračun. Potem pač skočiš v vodo in zaplavaš na način, kakor ti okoliščine omogočajo.
Kako vidite svoje delo v kontekstu slovenske filmske industrije, še posebej glede na to, da Jama predstavlja žanrski prelom?
V kontekstu »slovenske filmske industrije«, če jo sploh lahko tako imenujemo, se pravzaprav na trenutke počutim kot outsider, saj na razpisih za filmske projekte Slovenskega filmskega centra nonstop dobivam zavrnitve, pa naj gre za celovečerne igrane, dokumentarne ali kratke filme. Žene me pa konstantno ljubezen in strast do ustvarjanja, da iščem alternativne načine, kako filme realizirati. Jama je moj četrti celovečerni igrani film in tudi ta je nastal v neodvisni produkciji, tako da bi bilo izjemno, če bi lahko naslednji film naredil z normalnim proračunom, vsaj za slovenske razmere normalnim. Mislim pa, da si slovenski gledalci želijo žanrske raznolikosti.
Kakšne so po vašem mnenju prednosti in izzivi pri ustvarjanju filmov, ki se odmikajo od tradicionalnih žanrskih okvirov, v Sloveniji?
Mislim, da je generalno ustvarjanje kakršnihkoli filmov v Sloveniji velik izziv in vsak film, ki nastane, je pravi mali čudež, saj gre za zelo obsežen, kreativno, energijsko in logistično dolgotrajen proces. V vsakem filmu pustiš velik del svojega življenja. Prednost pri Jami je definitivno bilo to, da smo si lahko vzeli zelo veliko svobode pri kreiranju svojih idej, velik izziv pa, kako to izpeljati v že prej omenjenih finančnih okvirih. Po drugi strani pa nas je gnala naprej res velika strast in ljubezen do ustvarjanja filmov in seveda tudi kanček norosti.
Kakšen je bil proces izbiranja glavnih igralcev in kako so prispevali k razvoju svojih likov?
Najprej sem preveril, ali premorejo dovolj veliko stopnjo norosti za tak projekt. (smeh) Preveril sem jih s slovitim Baboskovim testom, imenovanim »norometer«. Z Darjo Krhin in Markom Plantanom je bila odločitev lahka in takojšnja, ker smo že prej sodelovali in se menili tudi o prihodnjih sodelovanjih. Lea Cok mi je v spominu ostala po filmu Posledice, kjer me je zelo impresionirala s svojo vlogo. Super, da ji je bil scenarij zelo všeč in sva takoj našla kreativno sinergijo. Igralci so taka lepa čuteča bitja, ki jih izjemno cenim, saj vlogam namenijo tako dušo kot telo, pripravljeni so iti čez vse mogoče ovire, da razvijejo in oblikujejo svoj lik. Dobesedno so živeli za film.
Kako upate, da bo slovensko občinstvo sprejelo Jamo, film, ki je po vaših besedah namenjen predvsem zabavi, a hkrati nosi preprosto sporočilo »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«?
Seveda upam oziroma pričakujem, da bo občinstvo dobro sprejelo film in se bodo ob njem zelo zabavali, da se jih bo dotaknil na različne načine, saj skozi žanrska preigravanja izziva raznolike emocije. To preprosto sporočilo, ki povzema karmični nauk akcije in reakcije, je pa nekako odzvanjalo od osnovne ideje dalje in od tod tudi kratek jasen in preprost naslov – Jama.
Glede na to, da film vključuje mešanico različnih žanrov, kakšno sporočilo ali občutke naj bi po vaših pričakovanjih pustil pri gledalcih?
Strašanske občutke groze in smeha. (smeh) No, kakor sem že omenil, izzivanje raznolikih emocij, nekako imam občutek, da bo enim totalno všeč, drugim pa čisto kontra, tako da se pustim presenetiti. Žanrskih križancev je v filmskem svetu ogromno, pri nas žal ne. Želim pa si, da bi si gledalci film ogledali v kinematografih, saj predstavlja zelo zanimivo avdiovizualno izkušnjo, še posebej v zvoku, saj se je oblikovalec zvoka Borut Berden svojo ekipo zelo angažiral in ustvaril nekaj unikatnega. Jama je prvi slovenski film in prvi na območju bivše Jugoslavije, obdelan v tehnologiji tridimenzionalnega zvoka Dolby Atmos.
Ključna pri filmu je tudi glasba – tokrat ste spet sodelovali s skupino Bohem. Kako to, da je med vami taka sinergija? Ste morda tudi vi po duši rocker?
Glasbo obožujem v vseh njenih žanrih in oblikah. Pri Jami sem od začetka čutil, da je treba ustvariti bogato glasbeno teksturo, ki prav tako gre čez vse mogoče glasbene žanre. Skladatelj maestro Gašper Muženič je ustvaril fantastično avtorsko glasbo, priredbe klasikov, nove kompozicije, priredbe, kakor je operna Bella Ciao z Raiven, nov evergreen z Aniko Horvat Oblečem si pomlad. Uporabili smo tudi nekaj obstoječih songov Miladojke Youneed, Koala Voice in Bohem. Definitivno obstaja med nami in Bohem neka kreativna sinergija, saj smo skupaj ustvarili, mislim, da šest videospotov. Od kod in zakaj, ne vem, očitno se čutimo. Meni je všeč njihova glasba, ki daje dobre občutke in inspiracijo za vizualno ustvarjanje, njim pa je verjetno všeč moje delo. Pri svojih 48 letih sem že star rocker, a po duši še vedno mlad. Začelo se je v osnovni šoli z Elvisom in The Beatles, nato pa je ljubezen do rock glasbe in poglabljanje samo še raslo.
LEA COK:
»To je bil en velik rock ’n’ roll. Dobesedno valjanje (roll) med kamni (rock) in v blatu po gozdu. Bili smo brez pričakovanj, samo želeli smo ustvarjati po lockdownu. Zame osebno je bila to velika osvoboditev, ker sem imela na voljo svobodo izražanja, ki gre preko vsakdanjega vedenja. Včasih mi pač paše pretiravati! (smeh) Zato bi lahko celo rekla, da je bilo zame to snemanje zdravilno! Za ostale ne vem, vem pa, da smo se zelo povezali in da so te povezave še danes močne, si štejem v čast.«
DARJA KRHIN:
»Ta film smo začeli snemati med korono, bil je na neki način sprostitev. Po drugi strani pa zelo naporno snemanje, če recimo primerjam s snemanjem filma Preboj na Veliki planini, tam sem gazila po snegu, tukaj pa po ledenem močvirju, kjer nisem vedela, do kam se bom pogreznila v blato. Ampak ko sem videla končni rezultat, si rečem 'madonca, kuk je pa to en hud film'. Se je splačalo pregaziti vse tisto blato. Bi ga še enkrat, z veseljem, kar je pa najlepše, dobila sem številne nove prijatelje.«
MARKO PLANTAN:
»Intenzivno. Bil je čas, ko so ustavili svet, ga zaprli. Tako, da je snemanje tega brutalnega filma bilo privid stare normalnosti. Zaradi razmer v svetu se je zavleklo in potem je prišel mraz. Mraz in naše bizarne ideje. In spet mraz in človeška toplina mojih čudovitih soigralk Darje in Lee.«
