Filmska kariera Beograjčana Dragana Nikolića, ki je uspešno igral tudi v Franciji, je tesno povezana z jugoslovanskim črnim valom, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih pretresal državo in buril politične duhove.
Igralec, utelešenje antijunaka, je zanikoval samega sebe in hotel biti navaden smrtnik, toda vseeno je postal idol številnih generacij, tip novodobnega zvezdnika, ki je tudi v številnih filmih igral vlogo Dragana, ki pa ni bil nujno čislani sogovornik. Zadnjo vlogo igralca Miška v filmu Turneja režiserja Gorana Markovića je delno odigral v kostumu kralja Leara, legendarnega igralca Ljube Tadića.
Dragan, dolg je tvoj opus, od Džimija Barke v filmu Ko bom mrtev in bel iz leta 1967 do Miška v zadnjem filmu Turneja si nanizal skoraj 150 filmskih in televizijskih vlog. Kako ti je to uspelo?
"Kako sem za kaj takega sploh imel toliko časa?! (Smeh.) Neverjetno, gre tudi za splet srečnih okoliščin. Številka približno 150 zveni strašljivo, saj pravim, da sem imel tudi veliko sreče, kajti ni mačji kašelj posneti toliko filmov in televizijskih oddaj. Najpomembnejše pa je, da je večina od teh filmov "mojih". Za komaj kakšen film me je lahko sram, celo za tiste, za katere sem menil, da mi v njih ne bi bilo treba igrati. Celo v njih je smerokaz, ki me je korigiral in pognal naprej."
Kako si se znašel v tem političnem in igralskem vrtiljaku, kot junak črnega vala? Ves čas si igral v Ateljeju 212, kjer je bila leta direktorica znamenita Mira Trailović, ki je igralce držala precej na kratko.
"Res marsikdo ne ve, da sem bil vseskozi v stalnem stiku z gledališčem in bil redno zaposlen v Ateljeju 212. Nenehno sem se prepiral z gospo Miro Trailović, ker sem polovico časa preživel na snemanju filmov. Četudi se je jezila in tudi iz tega delala gledališko predstavo, je položaj razumela, ker je moja televizijska in filmska popularnost koristila tudi gledališču, kjer sem igral tudi velike, privlačne in glavne vloge. Publika ni hodila gledat samo teh predstav, temveč tudi mene, ki sem igral v filmih Ko sem bil mrtev in bel, Nacionalni razred in nenazadnje Prleta v televizijski seriji Odpisani. Moja popularnost je bila v nekaterih drugih primerih samo ovira, v gledališču pa srečna okoliščina. To traja še dandanašnji.
Na začetku sedemdesetih letih si zaslovel z vlogo Bergerja v muzikalu Lasje, ki je z Broadwaya hitro prišel v Beograd.
"Prvi smo igrali Lase v Evropi, za nami so jih potem Francozi. Zasluge za uprizoritev muzikala Lasje avtorjev Jamesa Radoja in Geroma Ragnija ima gospa Trailović. To je bila ena boljših, odličnih predstav, igrali smo jo več kot tristokrat, dokler je pozneje niso umaknili s sporeda, ker na odru zažgejo vojaško knjižico. Trdili smo sicer, da gre za Američane, za vojno v Vietnamu, toda prišla je komisija, ki je povedala: "Od jutri Las ne smete več igrati."
Bil si izjemno popularen, zaradi vloge Prleta v seriji Odpisani in Vrnitev odpisanih sploh nisi bil več Dragan ali Dragoslav, temveč Prle.
"Saj sem še dandanes. Ko pomisliš, da je konec, da so jo pozabili, se pojavi nova generacija oboževalcev, ko Odpisane ponovno predvajajo. Pojavijo se novi mulci, ki jo prvič gledajo. Novi generaciji, računalniški generaciji, ki je izobražena, moraš pojasniti, kdo je kdo, ker ne ve, kdo so bili Nemci in fašisti in kdo partizani. Zanimanje za Odpisane se ciklično ponavlja, tako da Prle ostaja blagovna znamka."
Ko obujaš spomine na preteklost, pomislim, da imaš srečo, ker imaš preteklost in prihodnost, vpet si v delo in se nimaš časa oddahniti, a vendar: v katerih trenutkih si bil najsrečnejši?
"Marsikaj je bilo, toda iskreno sem prepričan, da še nisem odigral tistega, kar bi me osrečilo, čeprav sreča in zadovoljstvo v umetnosti nista velika klavzula. Nikoli nisem imel tega luksuza, da bi se štel za velikega igralca. Moja veličina, če smem reči (smeh), je v tem, da sem se zanikoval, da sem hotel biti navaden smrtnik, kakor junak v Tatovih koles itd., torej kot De Sicovi in Fellinijevi junaki. Imel sem srečo, da mi dajejo vedno nove in drugačne vloge, v njih sem se kalil. Iskreno mislim, da moram odigrati še nekaj. Ne vem, če bom imel še čas, da bom potem lahko rekel: "Eh, zdaj sem odigral svojo življenjsko vlogo."
Si zamenjal svoje pregrehe, hobije, afinitete? Še voziš hitre avtomobile in imaš gliser?
"Nič več se ne ogrevam, kakor se reče v beograjskem žargonu, za drage avtomobile. Zdaj sem promotor Renaultovih avtomobilov. Moja naloga je, da vsako leto vozim najnovejši model avtomobila, zdaj vozim njihov prvi džip. Zato sem zadovoljen in srečen, ker poskrbijo za avtomobile, ki pri meni niso več pod točko A. Čolni so mi pa še ostali. Imam gumijasti gliser z močnim motorjem Zodiak, z njim drvim od kavarne od kavarne. Tudi v Beogradu po Savi in Donavi. To mi je edino še ostalo. Nehal sem tudi kaditi."
Kakšen pa je tvoj uradni status? Si že v pokoju?
"Ne, še nisem. Izpolnil sem oba pogoja, starost in delovno dobo, vendar sem še zmeraj v Ateljeju 212 pri Cveletu (Svetozarju Cvetkoviću, op. pisca). Lahko povem, da sem najstarejši član Ateljeja 212. V bifeju je prostor, kjer so vselej sedeli pokojni velikani srbskega igralstva. Ko pridem v bife, vsi vstanejo in mi ponudijo ta prostor. Od tam se hitro odide (pomenljivo). Veš, za igralca ni pokoja. Igral bom, dokler bom lahko in dokler me bo to osrečevalo."
