Vojislav Voja Brajović, letnik 1949, je bil nekoč lepotec Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Tam je začel igrati, ko je bil star manj kot devetnajst let. Proslavil se je s številnimi televizijskimi vlogami, zlasti kot Tihi v Odpisanih (1974) in Vrnitvi odpisanih (1978).
Poznamo ga tudi po vlogah v filmih Slivov sok (1981), Ambasador (1984), Tajvanska kanasta (1985), Tito in jaz (1992), Odtrgana komedija (1995) in Sod smodnika (1998). Novi film Turneja, v katerem igra lik pesnika Ljubića, vrtijo tudi po Sloveniji. Brajović je bil trinajst mesecev (od maja 2007 do julija 2008) minister za kulturo v srbski vladi, zdaj pa je svetovalec predsednika Borisa Tadića. V pogovoru ni mogel skriti svoje profesorske in politične drže.
Bili ste drugi igralec, ki je postal minister za kulturo v vladi Srbije; prvi je bil Branislav Lečić. Kakšna izkušnja je za igralca biti minister za kulturo, vdan predvsem Taliji?
"Vse življenje sem preživel kot profesor igre, amatersko sem igral že v otroštvu, pri manj kot devetnajstih letih sem postal član Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Na povabilo predsednika Borisa Tadića sem sprejel izziv, da poskušam s kulturno politiko in prispevam k boljšemu življenju državljanov Srbije ... Zdaj sem svetovalec predsednika države, menim, da je prihodnost Srbije v tem, da pride čim prej v Evropo. Politika Borisa Tadića in vlade republike Srbije ter tudi kulturne politike Srbije je prispevek k stabilizacije tega območja in Evrope."
Kako je, ko ste bližje odločanju, vendar ne morete veliko premakniti?
"Da, to drži. Kleč je v tem, da sem želel premakniti zadeve. Menim, da je kulturno ministrstvo del kontinuitete prejšnjega ministrstva, ni razloga, da bi se spremenila kulturna politika Srbije. Ni antagonizma, ljubosumja in nečimrnosti med strankami."
Je v filmski in gledališki branži opaziti, da sta bila igralca ministra za kulturo? Srbski film je bil vedno zelo vitalen in je preživel navzlic embargu.
"Tudi zdaj je vitalen! Nesreča je, ker ni kinematografov, ker ne vemo, za koga snemamo filme."
Slišal sem, da distributerji najemajo dvorane samo za posamezne termine in filme.
"To je grozna škoda. Žal zaradi obstrukcije v skupščini še ni sprejet zakon o kulturi, čeprav je že pripravljen in je prestal javno razpravo. Natančno določa, da je mogoče kulturne ustanove privatizirati, vendar ni dovoljeno spreminjati njihovega namena. Ljudje so kupovali kinodvorane in jih spreminjali v skladišča, v bifeje in ne vem v kaj vse. Imeli so jih dve leti, potem so jih zaprli ali prodali. Zdaj to ni mogoče.
Rad bi poudaril, da ni kinematografije brez dobrih scenarijev. V Srbiji imamo nadarjene mlade pisce, ki znajo napisati zanimive filmske scenarije. Prej so se ljudje ukvarjali s filmom samo zato, da so dobro zaslužili in posneli karkoli, komedije in priložnostne filme o proslavi te ali one ofenzive. Udvorljivih filmov in komedij je bilo veliko ... Zdaj je veliko nadarjenih mladih ljudi in država jim mora nameniti denar, ker je to družbena nadgradnja. Problem je tudi poraba proračunskega denarja. Za kinematografijo smo lani v Srbiji namenili 149 milijonov dinarjev, kar je približno dva milijona evrov. To ni spodobna vsota, toda meni je grozno žal, ker še nobenega projekta od petih, šestih, izbranih na lanskem natečaju, niso začeli snemati. To je virtualen denar, ker ljudje ne razumejo, da je poslovanje ministrstva dobro, ko je delo opravljeno in ko se denar čim prej porabi."
V Turneji igrate zanimiv lik, preračunljivega, malce čudaškega umetnika, ki je v službi politike, zločina in kaj vem še česa. Kako ste koncipirali vlogo?
"Ljubić ni v službi režima in politike, temveč je v službi norosti, ki je tedaj zajela nesrečni srbski narod. To je bil osnovni koncept. Ko nas ne bo več, se bo videlo, da je Srbija največji poraženec našega življenja. Z Goranom sem ga poskušal oblikovati tako, da bi bilo gledalcem žal tega norca, ker norost, noro pesništvo plača z življenjem."
