Leslie William Nielsen je rojen 11. februarja 1926 v Regini v kanadski provinci Saskatchewan. Mama Mabel Elizabeth je bila velška imigrantka, oče Ingvard Eversen Nieslen pa na Danskem rojeni častnik Kanadske policijske konjenice. Leslie je mlajši od obeh otrok, njegov starejši brat Erik Nielsen (1924 – 2008) je bil dolgoletni član kanadskega parlamenta in celo namestnik kanadskega premierja med 1984 do 1986. Iz očetove druge zveze je imel še polbrata Gilberta Nielsena.
Stric igralec, nečak tudi
Igralstvo je imel v družini. Njegov pol-stric Jean Hersholt je bil igralec, znan po liku Dr. Christiana v istoimenski radijski seriji in potem še TV seriji in filmu. Nielsen je v 1994 za Boston Globe povedal: »Zelo kmalu sem spoznal, da ko sem omenil strica, so me ljudje imeli za lažnivca. Potem sem jih pripeljal domov in pokazal fotografije in so obrnili ploščo. Pomislil sem, da ne bi bilo slabo biti igralec. Stric je umrl kmalu zatem, ko sem ga spoznal (1956, o.p.). Škoda za izgubljen čas.«
Otroštvo je preživljal v Tuliti na severozahodu Kanade, kjer je služboval oče. 1930 so se preselili v Edmonton, Ingvard pa je bil nasilen možakar, ki je pretepal ženo in sinova. Po maturi na srednji šoli se je 1943 pri 17 letih vpisal v Kanadsko kraljevo letalstvo, čeprav je bil uradno gluh (vse življenje je nosil slušni aparat). Izšolal se je za strelca, a bojev ni videl. Po koncu druge svetovne vojne je najprej vrtel glasbo na radiu v Calgaryju, zatem pa se je vpisal na Akademijo radijskih umetnosti v Torontu.
Med študijem je dobil štipendijo za slavno newyorško igralsko šolo Neighborhood Playhouse. Tam je študiral glasbo in gledališče in nastopal v letnih gledališčih. Potem je obiskoval Actors Studio, dokler 1950 ni debitiral na televiziji v epizodi Studio One ob Charltonu Hestonu, za kar je dobival 950 današnjih dolarjev.
Mož za televizijo
Nielsenova kariera je vzletela v času Zlate dobe televizije. Samo 1950 je nastopil v 46 živih programih. Bral je dokumentarce in reklame in to prvo obdobje ni bilo pretirano vznemirljivo. Bil je povprečen čeden moški, kakršnih je bilo v industriji na pretek. 1956 je debitiral tudi na filmu v musicalu Potepuški otrok režiserja Michaela Curtiza, ki se ga je Nielsen spominjal kot »šarmantnega sadista, a vseeno sadista«. Čeprav film ni bil uspešen, mu je producent Nicholas Nayfack omogočil avdicijo za film Prepovedani planet (1956) in tako je Nielsen podpisal večletno pogodbo z MGM.
Ta film je bil velika uspešnica, sledili so Odkupnina! (1956), Nasprotni spol (1956) in Vroča poletna noč (1957). 1957 je dobil glavno vlogo ob Debbie Reynolds v romantični komediji Tammy in ženin za Universal, po katerem je postal prepoznavni dramski igralec. Razočaran nad filmi, ki jih je dobival, je po neuspeli avdiciji za Ben Hur (1959) prekinil pogodbo.
Potem je dobil glavno vlogo v Disneyevi miniseriji Močvirska lisica, v kateri je igral heroja ameriške revolucije, Francisa Mariona. V intervjuju 1988 je povedal: »To je bila odlična izkušnja, ker pri Disneyu niso bruhali epizode vsak teden, pač pa eno na mesec, proračun pa je bil ekstremno visok za tiste čase. Snemali smo na terenu in ne v studiu.« Med 1959 in 1961 je bilo posnetih osem delov.
Spet so sledile televizijske serije, od Alfred Hitchcock Presents, Potovanje na dno morja do Divji divji zahod. 1961 je bil glavni igralec v policijski drami Nova vrsta. V naslednjih letih je zaigral tudi v pilotu serije Hawaii Five-O (1968) in v enem od delov sedme epizode, 1969 pa je bil v glavni vlogi policista v Drzni: Zaščitniki. Med filmi lahko omenimo stransko vlogo kapitana na prevrnjeni čezoceanki SS Posedion v katastrofičnem filmu Pozejdonova zadnja avantura (1972). Zaigral je tudi v kanadskem filmu istega žanra, Mesto v ognju (197), kjer je bil korumpirani župan.
Leteči dovtipi brez pilota
Če je bil do takrat le igralec za drame, se je 1973 pojavil v epizodi kultne komične serije M*A*S*H. Štel jih je že skoraj 50, ko je končno doživel svoj igralski preboj kot Dr. Rumack v legendarnem Ali je pilot v letalu (1980). Film, ki ga poznamo vsi in je parodija filmov o katastrofah, je temeljil na Zero Hour! In Letališče (1971). V njem so zaigrali tudi Robert Stack, Peter Graves in Llyod Bridges. Njegov lik je kar bruhal absurdne besedne igre. »Saj niste resni?« in njegov odgovor »Sem resen in ni mi ime Saj!« je le eden od odbitih štosov, pri katerih je bil na smrt resen. In prav ta prizor je postal njegov najbolj znan, pa še sam si ga je izmislil. Ameriški filmski inštitut ga je uvrstil med sto največjih filmskih citatov, film pa 2008 med 10 najboljših komedij.
Nielsena so režiserji Jim Abrahams in brata Zucker izbrali, da igra kot 'riba v vodi': »Lahko bi vključili smešne ljudi, ki bi mežikali, se norčevali in delovali neumno, a smo želeli, da se ljudje ne zavedajo komedije. Za Nielsena je bil film največji premik v njegovi karieri, od drame k prvorazredni komediji. Ko so menili, da ni pravi tip za to vlogo, se je uprl in rekel, da je bil vedno napačen tip in da si je vedno želel igrati v komediji.
Policijski oddelek
Leta 1982 ga je trio ZAZ izbral še za sicer policijsko serijo na ABC, Policijski oddelek (Police Squad), ki je bila sicer kratkega veka in tam je Nielsen ponovil vlogo iz Letala, le da je bil zdaj Poročnik Frank Derbin, stereotipski detektiv, narejen po likih iz zgodnjih policijskih dram. Že začetna sekvenca je bila parodija serije M Squad iz petdesetih z Leejem Marvinom. V seriji, ki je uletela sredi poletja 1984 kot zamenjava, gledamo policijske gage in spet smrtno resnega in prepametnega Nielsena. Serijo so ukinili po samo šestih delih, pa še tu so zadnja dva pokazali z nekaj mesečnim zamikom. A osnova je bila trdna in genialna. Štiri leta po ukinitvi se je Nielsen vrnil v vlogi Franka Derbina v filmu Gola pištola. Film je bil velika uspešnica s celo serijo znanih igralcev, vanjo so potegnili O.J. Simpsona in Georgea Kennedyja, žensko glavno vlogo je dobila Priscila Presley. Film je dobil same pozitivne kritike in zaslužil 78 milijonov dolarjev. »Smejiš se filmu in potem se smejiš samemu sebi, ker se smejiš,« je zapisal nek kritik.
Nadaljevanja že z naslovi
Uspešnica je dala še dve nadaljevanji, kjer so se norčevali že v naslovu: Gola pištola 2½: Vonj strahu (1991) in Gola pištola 33+1⁄3: Zadnja žalitev (1994). 2. del (in pol) je bil še bolj uspešen, medtem ko je tretji že nekoliko zvodenel. Nielsen je bil vedno pripravljen posneti še četrti del, a je 2005 v intervjuju dejal, da ga verjetno ne bo, če ne bi ga že posneli. Po Ali je pilot v letalu se je sicer spet vrnil k resnejšim filmom, grozljivki Maturantski ples (1980) in spake (1982), nastopil je v komediji Soul man (1986), njegov zadnji dramski lik pa je v filmu Nuts (1987) z Barbaro Streisand in Richardom Dreyfussom.
A glavno obdobje je kljub poznim letom šele prihajalo. Letalo in Gole pištole so mu prinesli še več podobnih vlog v številnih filmih, ki pa so vsi po vrsti oponašali trilogijo in bili manj upešni. Nekatere so kritiki zabili do nafte. Ponovno obsedena (1990) je parodija Izganjalca hudiča, kjer je prav tako nastopila Linda Blair, ki jih je tu štela 31, v Izganjalcu pa je bila 12-letna deklica. Potem je tu še 2001: Vesoljska travestija (2001) kot vesoljska parodija na Kubrickovo klasiko.
Oba filma sta stavila na komedijo absurda in pogorela. Tudi glavna vloga v komični grozljivki Mela Brooksa, Drakula: veselo mrtev, ni prinesla veliko vznemirjenja v hranilnikih, čeprav je bil film potem uspešnejši na DVD-jih. Enako velja za Spy Hard (1996), parodijo Jamesa Bonda in Po krivem nedolžen (1998), parodijo Begunca. Oba sta prinesla solidne denarce, a so ju kritiki popljuvali. Čeprav je bil smešen, je bil klišejski kot marsikateri drugi podobni igralci in ko si videl Golo pištolo, si videl Nielsena tudi v vseh naslednjih filmih. Bil je Božiček v božični komediji Vse kar si želim za božič (1991), film je bil finančno soliden, a je dobil negativne kritike, tako kot Surf nindže (1993) in Gospod Magoo (1997).
Nielsen na novo
Prvi večji uspeh po Goli pištoli je prišel šele 2003 s tretjim delom Film, da te kap. V njem je bil predsednik Harris in vlogo ponovil še v četrtem delu (2006). To je bilo tudi prvič, da je ponovil lik po Franku Debrinu iz Policijskega oddelka. V eni od scen je celo povsem gol in nek kritik je zapisal, da je to najbolj strašljiv del filma.
Ob vsem tem je produciral videe za učenje golfa in to v svojem komičnem slogu, začenši s Kako izboljšati slab golf (1993). Kombinacija učenja in komedije je prinesla še dve nadaljevanji, Slab golf na moj način (1994) in Neumen kratki video o golfu (1997). V osemdesetih je posnel nekaj zanimivih TV filmov in igral tudi na odru v monokomediji Darrow, posodil je glas za risanke in snemal TV oglase. Poseben je tudi šaljivi dokumentarec Kanadska zarota, kjer se pojavi s številnimi kanadskimi zvezdami.
Zadnja dela
Februarja 2007 je Nielsen zaigral v manjši vlogi v poučni in smešni televizijski seriji Doktor*ologija, pa v drami Glasba v meni (2007). Leto zatem je bil Stric Ben v parodiji o superjunakih, Film o superjunaku (2008), pa dodal še parodijo Ameriški koledniki (2008) pod taktirko Davida Zuckerja. Sledila je parodija Stan Helsing in potem še komična grozljivka Španski film, kjer se delajo norca iz popularnih španskih filmov. Nielsen je nastopil v več kot 100 filmih in 1500 televizijskih epizodah v več kot 220 likih. Od sedemdesetih naprej je bil priljubljen v TV oglasih, začenši z Montrealsko banko, Fordom in Shellom. Sprva je bil resen, kasnejše reklame so bile komične.
Človek z okusom
Leslie Nielsen je bil poročen štirikrat. Prvič s pevko iz nočnega kluba, Monico Boyar (1950 – 1956), potem v drugo z Alisande Ullman (1958 – 1973), s katero ima tudi dve hčerki, Mauro in Theo. Tretja žena je bila Brooks Oliver (1981 – 1983) in na koncu Barbaree Earl (2001) do njegove smrti. Nielsen je veliko igral golf. »Nimam ciljev ali ambicij, vseeno pa bi rad delal dovolj, da bi ohranil status zvezdnika, zaradi katerega bi me še naprej vabili na golf turnirje.«
Bil je velik šaljivec in je, kadar je le lahko, uganjal norčije. Znan je bil njegov meh, ki se je oglašal kot prdenje, ki ga je uporabljal med intervjuji. Celo serijo jih je razdelil med igralce Ali je pilot v letalu in nekoč se je na sceni razlegla kakofonija teh posebnih zvokov, dokler David Zucker ni znorel in zavpil: »Zdaj bom prinesel košaro in vanjo boste dali te naprave. Če slišim le še en …«. Saj veste, kaj je sledilo. Še zadnja leta, ko je bil že precej senilen, je imel to še vedno pri sebi. Celo napis na njegovem nagrobniku »Let 'em Rip!« (naj trga gate) je njegov zadnji praktični štos v tej smeri. Zadnja leta sta z ženo preživela med Paradise Valleyem v Arizoni in Fort Lauderdalom na Floridi, kjer je tudi pokopan.
Novembra 2010 so ga na Floridi sprejeli v bolnišnico z diagnozo pljučnica, ki je bila tudi vzrok smrti. Umrl je v spanju 28. novembra zvečer, obkrožen z družino in prijatelji, star je bil 84 let.
