Roland Emmerich je mojster filmov katastrofe. Nemški hollywoodski režiser, ki je odrasel pod vtisom filmov, kot so Potres, Vojna zvezd in E. T. Vesoljček, že dvajset let zgolj uničuje.
Potem ko je predstavil mit o Zveznih vratih (Stargate), ki so ga pozneje drugi uspešno izrabili, je v Dnevu neodvisnosti poslal nad naš planet zavojevalce iz vesolja. Njihovo uničenje Bele hiše se zdi naravnost preroško, če pomislimo na 11. september, ameriškim gledalcem je bil kakopak všeč tudi patriotizem, ki prežema film. Ko je Emmerich poslal Godzillo razbijat po New Yorku, so tudi gledalci množično ušli. Po nekaj letih (z drugimi projekti) se je z okoljsko apokalipso Dan po jutrišnjem vrnil na znano področje konca sveta in zdaj poskuša – po predpotopnem polomu 10.000 pr. n. št. – lasten scenarij o koncu sveta še enkrat prekositi.
Pri tem deluje 2012 kot prikrita nova verzija mojstrovine When Worlds Collide (1951) producenta Georgea Pala, v kateri mora človeštvo prav tako bežati z modrega planeta, ki mu grozi uničenje. (Dan neodvisnosti pa se ima za marsikaj zahvaliti Vojni svetov iz leta 1953, ki jo je tudi produciral George Pal.)
V nasprotju z drugimi spretnimi poslovneži iz Hollywooda želi Emmerich gledalca tudi pretresti. Ne želi le hitro zaslužiti, preden bo šel svet res po zlu, temveč nam pokazati, kaj nas morda čaka, če bomo še naprej delali tako kot doslej. O tem je režiser govoril tudi v intervjuju od predstavitvi novega filma.
Po majevskem koledarju naj bi bil konec sveta 21. 12. 2012. Ali je potemtakem sploh še vredno snemati filme?
"Po svetovnem spletu kar mrgoli takšnih vnosov, ki se ukvarjajo s tem magičnim datumom in napovedujejo vse mogoče. To razvnema domišljijo ljudi, tudi mojo. Vendar ne mislim, da so te fantazije vsemogočne, za to sem preveč skromen."
Kljub temu se zdi, da na filmskem platnu z veseljem uničujete vse.
"Od nekdaj sem bil ljubitelj filmov katastrofe, ker v njih vedno nastopajo povprečni ljudje, ki prerastejo sami sebe in postanejo filmski junaki. Zame je to idealno izhodišče, ki se vleče skoraj skozi vse moje filme. Kajti za velik film potrebuješ ne le dobre učinke, temveč tudi napeto zgodbo."
Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi film prišel v kino leta 2012?
"Ne, zgodba se namreč začne že tri leta prej, zato mi je bilo pomembno, da se film predvaja leta 2009, da bi gledalcu morda dal še malo misliti. V filmih ne želim kazati samo pustošenja, gre mi bolj za filozofsko razlago. V Dnevu po jutrišnjem simbolizira vihar podnebno katastrofo. Mi sami smo postali nevarnost za naš življenjski prostor. V 10.000 pr. n. št. gre za odgovornost, ki jo s svojimi odločitvami vzameš nase. 2012 govori o tem, koga ali kaj bi rešili, če bi se bližal konec sveta."
Uničiti ves planet se zdi skrajna oblika stopnjevanja, toda za to je bilo potrebno zelo veliko posebnih učinkov in računalniške animacije. Koliko je stalo?
"Vsakdo, ki sem mu dal prebrati scenarij v Hollywoodu, mi je rekel, naj raje pozabim na film, ker ni uresničljiv. Odgovoril sem, da je uresničljiv, vendar potrebujem malo več denarja, najmanj 200 milijonov dolarjev. To je za tovrstne filme dandanes dokaj skromno. Seveda je 2012 moj najdražji film, toda v primerjavi s podobnimi filmskimi projekti, kot je denimo Spiderman 3, ki so stali več kot 300 milijonov dolarjev, sem še zelo varčen režiser."
