Bob Hope je bil ameriški komedijant, igralec, zabavljač in producent, njegova kariera pa se razteza čez 8 desetletij potujočih gledališč, radia, televizije, filma in različnih turnej v podporo ameriški vojski. Zaigral je v več kot 70 kratkih in dologometražnih filmih, od tega jih je v 54 imel glavno vlogo. Ob vsem tem je kar 19-krat gostil Oskarje, več kot kdorkoli drug, napisal pa je tudi 14 knjig.
Anglež s kruhom za trebuhom
Leslie Townes Hope se je rodil 29. maja 1903 v Elthamu na podeželju Londona v hiši, kjer je danes britanski filmski inštitut. Bil je peti od sedmih sinov Williama Hopa, kamnoseka iz Somerseta in mame Avis, pevke iz Barryja v Walesu, ki je pozneje dobila delo kot čistilka. Družina se je 1908 preselila v ZDA in nastanila v Clevelandu v Ohiu. Od 12. leta starosti je Hope že služil prve denarce s petjem, plesom in zbijanjem šal na ulici. Nastopil je na več amaterskih tekomvanjih in 1915 osvojil nagrado z imitacijo Chaplina. 1919 se je za kratek čas udinjal kot boksar, leto zatem pa je z brati postal tudi ameriški državljan.Leta 1921 je delal kot električar in asistiral svojem bratu pri čiščenju dreves za električne žice, ko se je drevo podrlo nanj in mu zdrobilo obraz. Potrebna je bila težka operacija, ki je zaznamovala tudi njegov videz. Delal je tudi kot mesar in avtomehanik. S punco sta se v tem času vpisala na plesni tečaj, potem pa je Hope začel sodelovati z Lloydom Durbinom, ki ga je spoznal v plesni šoli. Njun nastop je 1925 opazil komedijant Fatty Arbuckle in jima omogočil nastop s potujočo skupino Hurley's Jolly Follies. V manj kot letu dni je šel Hope s še nekaj prijatelji na svoje in predstave so bile kar dobro obiskane.
Lepo je imenovati se Bob
Leta 1929 je Hope formalno spremenil svoje ime v Bob. Po eni različici je ime povzel po dirkaču Bobu Burmanu, po drugi pa zato, ker je bilo ime Bob lahko izgovorljivo v različnih situacijah. Po petih letih potujočih predstav je bil Hope 1930 presenečen in razočaran, da mu ni uspela avdicija pri RKO-Pathe za kratke filme. V teh zgodnjih letih je Hope nastopal tudi v broadwayskih produkcijah, njegova prva je bila Pločniki New Yorka (1927) in Ups-a-Daisy (1928), v obeh je imel manjšo vlogo. Na Broadway se je potem vrnil 1933 v eno glavnih vlog v musicalu Roberta. 1934 je začel nastopati na radiu, večinoma za NBC, dokler se v petdesetih ni preselil na novi medij televizijo, ko je ta dosegla popularnost.
Hope je potem podpisal pogodbo z Educational Pictures iz New Yorka za šest kratkih komedij, prva je bila Govoriti špansko (1934). Hope s filmom ni bil zadovoljen in se je za časopis pošalil, da bodo bančnega roparja Dillingerja, ko ga bodo ujeli, prisilili, da bo film pogledal kara dvakrat. Hope je bil znan po svojem hitrem jeziku in stresanju šal iz rokava, odličen pa je bil tudi z zelo kratkimi enovrstičnicami. Educational Pictures njegov komentar ni bil všeč in so takoj prekinili pogodbo, je pa zato potem podpisal z Vitaphone v New Yorku in podnevi snemal glasbene in komične kratke filme, zvečer pa nastopal na Broadwayu.
Pot v … Hollywood
Hope se je 1938, potem ko je podpisal s Paramountom za film Velika prenos 1938, v katerem je nastopil tudi W.C. Fields, preselil v Hollywood. V filmu je odpel pesem Thanks fort he Memory v duetu s Shirley Ross. Pesem je pozneje postala njegova prepoznavna pesem, z besedilom, ki se je prilagajalo situacijam. Kot filmski zvezdnik je bil Hope najbolj znan po komedijah Moja najljubša rjavolaska (1947) in uspešni seriji komedij Potovanje v … z Bingom Crosbyjem in Dorothy Lamour. Od 1940 do 1962 je bilo posnetih kar sedem filmov – Pot v Singapur (1940), Pot na Zanzibar (1941), Pot v Maroko (1942), Pot v Utopijo (1946), Pot v Rio (1947), pot na Bali (1952) in Pot v Hong Kong (1962). Pri Paramountu so bili navdušeni, kako uigrana sta bila Crosby in Hope, niso pa vedel, da sta skupaj igrala že v predstavah 1932. Hope in Crosby sta nastopala skupaj tudi v številnih radijskih in televizijskih oddajah in drugih filmih, vse do Crosbyjeve smrti 1977. Čeprav sta skupaj investirala v nafto in druge posle, delala skupaj in bila praktično soseda, se zasebno nista veliko družila. Po Pot v Singapur (1940), je Hopeova filmska kariera vzletela, zadnji Pot v … sta posnela 1962, ko je Lamourjevo zamenjala 28-letna Joan Colins. 1977 je bil v pripravi še osmi film, Pot k Vodnjaku mladosti, a je bil odpovedan, ko je Crosby umrl zaradi infarkta.
Film, radio in televizija
Hope je med 1938 in 1972 nastopil v 54 velikih filmih, pogosto pa je bil gostujoči skriti igralec v drugih filmih. Večina poznejših filmov ni dosegala uspehov iz štiridesetih let. Zelo je bil razočaran s svojo vlogo v zadnjem filmu, Odpovej mojo rezervacijo (1972), kritiki so film raztrgali. Vseeno se je nepodpisan pokazal v nekaj filmih v osemdesetih. 1934 se je začela tudi njegova kariera na radiu, 1937 je dobil tudi svojo prvo tedensko oddajo, Woodbury Soap Hour, sledila je Pepsodent Show z Bobom Hopom, kjer je Hope podpisal desetletno pogodbo z glavnim sponzorjem. Zanj je pisalo kar osem scenaristov, pozneje celo 15, oddaja pa je postala najbolj poslušana v ZDA. Kariero na radiu je počasi opustil v petdesetih, ko se je začela televizija.
Škatla z ekranom
V naslednjih desetletjih je Hope posnel veliko oddaj za NBC, začenši aprila 1950. Oddaje so pogosto sponzorirali velikani kot Frigidaire, General Motors, Chrysler in Texaco. Popularne so bile tudi njegove božične oddaje, v katerih je odpel duete s precej mlajšimi gostjami kot so Olivia Newton-John, Barbara Eden in Brooke Shields. Oddaji 1970 in 1971 sta bili posneti na vrhuncu vojne v Vietnamu pred vojaško publiko in sodita med najbolj gledanih oddaj v ZDA. Vsako od njiju je gledalo več kot 60 odstotkov gospodinjstev s televizijo. V začetku petdesetih je Hope postal tudi stripovski junak, za National Periodical Publications, danes znan kot DC Comics. V njih je Hope nastopal v različnih izmišljenih zgodbah z izmišljenimi liki – na nek način je bil strip podoben poznejšemu Alan Fordu.
Poznejši nastopi
V osemdesetih, ko ni več igral, je gostoval v različnih serijah. 1989 se je pojavil v 17. epizodi 4. sezone Zlatih deklet, 1992 pa v Simpsonih. Oddaja ob njegovi devetdesetletnici maja 1993 je dobila Emmyja za izjemne dosežke. Hope je bil prvi, ki je začel uporabljati iztočnice, ki so mu jih kazali za kamerami in proti koncu kariere, ko je imel že precejšnje težave z vidom, je postajal vedno bolj slabe volje. Oktobra 1996 je po 60 letih končal sodelovanje z NBC in napovedal, da bo od zdaj naprej prosto na trgu. Zadnjič je nastopil v televizijski oddaji novembra 1996 v oddaji Tonyja Danze, Laughing with the Presidents, kjer je opisal svoje prigode z ameriškimi predsedniki, ki jih je osebno poznal kar nekaj. Njegova prav zadnja televizijska vloga pa je bila reklama za Big Kmart 1997. Leta 1985 je dobil častno nagrado za življenjske dosežke Kennedyjevega Centra, 1998 pa mu je kraljica Elizabeta II podelila red britanskega imperija KBE.
Legendarni voditelj
Hope je med 1939 in 1977 kar 19-krat vodil podelitev Oskarjev in čeprav sam nikoli ni bil nominiran za to največjo filmsko nagrado, mu je Akademija podelila štiri častne Oskarje, 1960 pa tudi posebno nagrado za humanitarne dosežke. Še bolj znan je bil po svojih nastopih za vojsko. Druga svetovna vojna se je začela prav v trenutku, ko je prečkal Atlantik na krovu Queen Mary. Hope je nastopil za potnike s predelavo svoje Thanks for the Memory. Maja 1941 je prvič nastopil za vojsko v March Fieldu v Kaliforniji in potoval z enotami tako v drugi svetovni vojni kot pozneje v Koreji, Vietnamu, v času libanonske državljanske vojne, pa 1990 in 1991 tudi med Zalivsko vojno. V petdesetih letih nastopanja je zbral kar 57 nastopov. S sabo je večkrat popeljal tudi družinske člane, ženo Dolores, v Irak tudi vnukinjo Mirando. 1968 je postal prvi zabavljač, ki je dobil nagrado akademije West Point, 1997 pa je ameriški Kongres zanj izglasoval status veterana, ki mu ga je podelil predsednik Clinton.
Idol mnogih
Njegova prezenca in talent so bili navdih za mnoge, tako sta ga za svojega vzornika imenovala Woody Allen in Conan O'Brien. Hope velja za utemeljitelja moderne ameriške standup komedije. Znan je bil tudi po seriji šal, ki jih je zbijal na svoj račun. Na začetku kariere je praktično nastopal vsak dan, njegova zgodnja filma Mačka in kanarček (1939) in Bledoličnež (1948) pa nista bila le finančni uspešnici, pač pa tudi pohvaljena od kritikov. Sredi štiridesetih je bil ob svojih radijskih oddajah najbolj priljubljen ameriški komedijant. Hope sam ni bil prepričan v svoje dramske sposobnosti, enako so menili tudi kritiki. Ko je njegov rating v petdesetih začel padati, se je preusmeril na televizijo in postal eden njenih pionirjev. Po koncu zlate dobe ga je mlajša generacija igralcev začela sovražiti, saj jih je med drugim naslavljal kot otroke. A z vojsko in rednim pojavljanjem na televiziji je svojo zvezdo držal na nebu vse do konca. Njegovi hobiji so bili golf, med drugim je v svoji oddaji Bob Hope Classic igral kar s tremi predsedniki, Georgeom W Bushom, Billom Clintonom in Geraldom Fordom. Sam je bil solastnik več ekip, med drugim baseball ekipe Cleveland Indians.
Po njem so poimenovana številna gledališča, knjižnice in celo letališče v Burbanku v Kaliforniji, še za časa svojega življenja so po njem poimenovali vojaško ladjo in transportno letalo.
Bobovo zasebno življenje
Bob Hope je bil prvič poročen s svojo soigralko iz potujočih predstav, Grace Louise Troxell, poročena sta bila od januarja 1933 do novembra 1934. V tem času se je njegovi skupini pridružila tudi Dolores Reade, s katero se je, po njegovih besedah poročil februarja 1934. Njegov Biograf Richard Zoglin, ki je 2014 napisal knjigo Zabavljač stoletja, pravi, da podatki niso usklajeni – ali je bil Hope bigamist ali pa so datumi napačni, v vsakem primeru, uradni ločitveni papirji z Louise datirajo v november 1934, na drugi strani pa Zoglinu ni uspelo najti dokumentov o poroki z Dolores, niti poročnih fotografij. Kakorkoli, Hope je še dolga leta po ločitvi Louise na skrivaj pošiljal denar.
Dolores je z Bobom nastopala tudi na Broadwayju v Roberti. Posvojila sta štiri otroke: Lindo (1939), Tonyja (1940-2004), Kelly (1946) in Eleanor (1946). Do 1937 sta živela na Manhattnu v New Yorku, potem pa sta se preselila v Los Angeles, kjer sta živela do njunih smrti. Na drugi strani je bil Hope znan kot ženskar in ni omahoval, ko je moral na svoj seznam trofej dodati punce iz zbora, lepotne kraljice, pevke in tiste, ki so preko njega želele priti v šovbiznis.
Hope je imel dobre odnos z ameriškimi predsedniki vse od Roosevelta naprej, z Nixonom sta bila dobra prijatelja, sploh ker je Hope podpiral vojno v Vietnamu.
Zadnja leta in smrt
Julija 1997 pri 94 letih se je udeležil pogreba Jimmyja Stewarta, kjer so vsi opazili, da je zelo slab. Pri 95 letih je bil gost na 50. podelitvi nagrad Emmy, še dve leti pozneje je sodeloval pri otvoritvi Galerije zabavljaštva v Kongresni knjižnici, poimenovani po njem. Zadnjič se je v javnosti pojavil na golf turnirju Hope Classic 2000, avgusta 2001 pa je pristal v bolnišnici zaradi pljučnice. Svoj 100. rojstni dan je praznoval 29. maja 2003, po njem so poimenovali križišče v Los Angelesu. Tudi pri sto letih se je še naprej šalil: »Tako star sem, da so ukinili mojo krvno skupino.« Kljub starosti razen običajnih bolezni ni bil bolan, so ga pa pestile številne pljučnice. Ena od njih je bila usodna zanj 27. julija 2003. Umrl je dva meseca po svojem stotem rojstnem dnevu. Še na smrtni postelji je svoji ženi Dolores, ki ga je vprašala, kako želi biti pokopan, dejal: »Preseneti me!«. Za pljučnico je 2011 umrla tudi Dolores, stara je bila 102 leti.
