Gene Kelly je bil znan po svojem energičnem in atletskem plesnem stilu in ideji, ustvariti novo obliko ameriškega plesa za široke množice, ki jo je imenoval »ples za navadnega človeka.« Njegovi največji izdelki so nastali v štiridesetih in petdesetih v sodelovanju z režiserjem Stanleyem Donenom, med njimi najdemo z Oskarjem nagrajeni film Američan v Parizu (1951) in Pojmo na dežju (1952), za vlogo v Dvigni sidro (1945) pa je bil sam nominiran za Oskarja. Njegove inovacije so temeljito spremenile hollywoodski musical, 1999 pa ga je ameriški filmski inštitut uvrstil na 15. mesto največjih moških igralskih legend klasičnega Hollywooda.
Deček iz Pittsburgha
Eugene Curran Kelly se je rodil 23. avgusta 1912. v Pittsburghu kot srednji od petih otrok Jamesa Patricka Kellyja, prodajalca gramofonovin njegove žene Harriet Curran. Oče je v ZDA prišel iz Kanade in je irskega rodu, babica po materini strani pa nemškega. Ko je bil star osem, ga je mama skupaj z bratom Jamesom in sestrami vpisala na ples. »Tega nisva marala in pogosto sva se stepla s fanti iz soseske, ki so naju zbadala, da sva punčke. Potem nisem več plesal do 15. leta,« se je spominjal Kelly.
Ko se je odločil vrniti se k plesu, je bil že priznan športnik. Pri 16 letih je končal srednjo šolo in se vpisal na študij novinarstva, a je bil po borznem zlomu 1929 prisiljen prekiniti študij in si najti službo, da bi lahko pomagal svoji družini. S svojim mlajšim bratom Fredom je ustvaril plesne nastope, da bi z njimi pobiral nagrade na tekmovanjih talentov, denar pa sta služila tudi po klubih.
Leta 1931 se je vrnil na fakulteto in poskusil s študijem ekonomije in tam sodeloval pri pripravi študentskih musicalov. 1933 je diplomiral in ostal v kampusu kot režiser od 1934 do 1938, hkrati pa je vpisal še pravo. Njegova družina je 1932 v Squirrell Hillu odprla tudi plesno studio, ki so ga 1932 preimenovali v Plesni studio Gena Kellyja, kmalu pa še enega v Johnstownu, kjer je Gene občasno poučeval ples.
V New York in nazaj
Kelly se je po dveh mesecih študija prava odločil, da bo opustil študij in se profesionalno posvetil učenju plesa in zabaljaštvu. »Učenje v studiu ni bilo več zanimivo, punc je bilo desetkrat več kot fantov in ko so bile stare okoli 16, so prenehale s plesom, zato je bilo težko izobraževati kakovostne plesalce.« 1937 se je, potem ko je postavil uspešni družinski plesni posel, poslovil in odšel v New York, da bi našel delo kot koreograf. Po letu životarjenja se je vrnil v Pittsburgh in si našel delo kot koreograf lokalne plesne revije Hold Your Hats s Charlesom Gaynorjem, v nekaj skečih pa je nastopil tudi sam. Novembra 1938 je stal tudi na Broadwayu kot plesalec v predstavi Cola Porterja, Prepusti meni! V Pittsburghu je medtem začel sodelovati s koreografom Robertom Altonom , ki je bil navdušen nad njegovim načinom učenja. Ko je Alton dobil koreografijo za broadwayski musical One fort he Money v produkciji igralke Katharine Cornell, znane tudi po tem, da je imela nos za talentirane mlade igralce, je najel Kellyja, da je ta pel, plesal in igral v osmih prizorih.
Prvi uspehi
Oktobra 1939 je nastopil Čas tvojega življenja, kjer je prvič na Broadwayu odplesal svojo koreografijo, istega leta pa je dobil tudi pripravo koreografije za Diamantna podkev, prav tako broadwayski musical. Tam je spoznal članico ansambla, Betsy Blair, s katero se je poročil oktobra 1941. Še pred tem, 1940, je dobil glavno vlogo v musicalu Kolega Joey, kjer je koreografijo prav tako postavil Robert Alton. Ta vloga ga je izstrelila med zvezdnike. Bil je znan po svojem trdem delu in vztrajnih vajah. »Gledal sem ga na vajah in zdelo se mi je, da ne more več izboljšati ničesar,« se je spominjal soigralec Van Johnson. »A še vedno ni bil zadovoljen, delal je od osmih zjutraj pozno v večer.« Kmalu potem so začele prihajati tudi ponudbe iz Hollywooda, a Kellyju se ni mudilo iz New Yorka. Na koncu je vendarle podpisal s producentom Davidom Selznickom in R.K.O., da gre v Hollywood, potem ko bo zaključil s predstavo Kolega Joey oktobra 1941.
Hollywood je prava pot
V naslednjih štirih letih bo Gene Kelly postal uveljavljeno ime v Hollywoodu. Selznick je pol pogodbe z njim prodal MGM-u in tam je posnel svoj prvenec, Zame in za mojo punco (1942) z Judy Garland. Kelly je bil prepričan, da je njegovo delo v filmu polomija, a številke so govorile drugače, zato je Arthur Freed, šef MGM odkupil še drugi del pogodbe. Kelly je potem nastopil v dveh B dramah, Pilot številka 5 (1943) in Božični prazniki (1944) in dobil glavno vlogo v Porterjevem Du Barry je bila dama (1943) z Lucille Ball. Priložnost, da odpleše svojo koreografijo, je prišla z naslednjim filmom, Noč tisočerih zvezd (1943), v katerem pleše z metlo.
Potem ga je MGM posodil Columbiji, kjer je z Rito Hayworth posnel Dekle z naslovnice (1944), film, ki je napovedal njegova najboljša leta. V njem je ustvaril nepozabne plesne scene, kljub temu pa so ga kritiki, predvsem Manny Farber, hvalili bolj kot igralca in manj kot pevca in plesalca.
Potem je sledil Vrzi sidro (1945), kjer mu je MGM dal proste roke pri oblikovanju plesa, tudi za duete s Frankom Sinatro, v filmu pa pleše tudi z animiranim Jerryjem, točka pa je spremenila tudi Farberjevo mnenje o njem. »Kelly je najbolj vznemirljiv plesalec, ki je kdaj nastopil v hollywoodskih plesih,« je Farber obrnil ploščo. Vrzi sidro je postal eden najbolj gledanih filmov 1945 in Kelly je bil nominiran za Oskarja za glavnega igralca. Še pred tem je posnel Ziegfeldove norčije, a je film prišel na svetlo šele 1946. V njem sodeluje s Fredom Astairom, ki ga je Kelly zelo občudoval.
V vojsko in nazaj
Kelly je bil izločen iz vojaškega nabora 1940 na zahtevo delodajalca, dokler oktobra 1944 ni bil vpoklican v ameriško mornarico, kjer je dosegel čin poročnika, delal pa je v fotografski sekciji v Washingotnu, kjer je pomagal napisati in režirati serijo dokumentarcev, ki so pri njem vzbudili tudi to plat ustvarjanja. Iz vojske je prišel 1946. MGM zanj ni imel pripravljenih filmov, zato ga je vtaknil v povprečen film Življenje na veliki nogi (1947). Scenarij je bil tako zanič, da je studi prosil Kellyja, da sam doda nekaj plesnih točk, da vsaj malo popravi zgodbo. Talent za ustvarjanje je prepričal MGM, da mu je dal glavno vlogo v musicalu Pirat (1948) z Judy Garland in v režiji Vincenteja MInnellija. Film je bil v mnogočem pred svojim časom, v njem Kelly pleše z bratoma Nicholas, največjima temnopoltima plesalcema svojega časa. Danes klasika, pa je film pogrnil pri gledanosti.
MGM je zato želel Kellyja vrniti v bolj komercialno uspešne projekte, a je vztrajno trmaril, da želi režirati svoj musical. Vmes je posnel Trije mušketirji (1948) in Besedilo in glasba (1948). Moral bi imeti glavno vlogo ob Garlandovi v Velikonočna parada (1948), a si je pri igranju odbojke zlomil gleženj ter prepričal Astairea, da je prišel iz pokoja in odigral vlogo namesto njega. Potem je posnel drugi film s Sinatro, Odpelji me na tekmo (1949), v katerem je v pesmi Klobuk, ki ga je moj oče nosil na dan St. Patricka, blestel kot še nikoli. Arthur Freed se je dal prepričati in tako je Kelly skupaj s Stanleyem Donenom režiral še tretji film s Sinatro, V mestu (1949), film pa velja za pravo revolucijo v glasbenih filmih Hollywooda.
Kelly je Donena pripeljal v Hollywood kot koreografa in ob skupni režiji se je pokazalo, da razumeta drug drugega brez ene spregovorjene besede. Natančnost in skladnost gibov v scenah je bila izjemna. Kelly je v svoje scene vpeljal balet in ga nadgradil na čisto nov način.
Američan v Parizu poje na dežju
Potem je Kelly uspel prepričati MGM, da je dobil vlogo v klasičnem filmu, bila je to mafijska melodrama Črna roka (1950), sledil je Poletna čreda (1950), zadnji glasbeni film z Garlandovo in tudi njen zadnji za MGM. In potem sta v kratkem času sledili dve velikanski uspešnici, ki sta Kellyja prikovali na vrh ameriškega glasbenega filma. Prvi je bil Američan v Parizu (1951), drugi pa bržkone največji musical vseh časov, Pojmo na dežju (1952). Prvega je režiral Minnelli, drugega pa z Donenom Kelly, ki je bil gonilna sila obeh.
Američan v Parizu je dobil šest Oskarjev, tudi za najboljši film, v njem pa je debitirala 19-letna balerina Leslie Caron, ki jo je Kelly odkril v Parizu. 17-minutni plesni del je bil najdražja filmska scena do takrat in je kritike dobesedno vrgel na rit. Istega leta je Kelly dobil častnega Oskarja za njegov prispevek pri musicalih in plesni umetnosti.
Naslednje leto je Pojmo v dežju prinesel eno najbolj znanih filmskih scen in Kellyjev solo nastop na naslovno pesem. Čeprav sprva ni bil tako dobro sprejet kot Američan, ga je na koncu prehitel v vseh pogledih.
Zaton musicalov
Na vrhu svoje kreativnosti je Kelly storil, kar se je sčasoma tudi pokazalo, napako svoje kariere. Decembra 1951 je z MGM-om podpisal pogodbo in odšel v Evropo za skoraj dve leti, da bi tam porabil zamrznjena sredstva studia za tri filme. Povabilo na ples je bil eden od njih, ki so ga zaznamovale številne težave pri snemanju. Kelly je želel približati sodobni balet širokim množicam in na koncu, ko je 1956 dosegel kinematografe, je pogrnil na celi črti. Ko se je 1953 vrnil v ZDA, se je čez noč vse priklonilo televizijo. MGM je zbil proračun za njegov naslednji film Brigadoon (1954), ki ga je moral namesto na Škotskem posneti v studiu. Istega leta je gostoval v plesni točki svojega brata Freda v filmu Globoko v mojem srcu (1954). MGM ga ni želel posoditi za dva projekta, Fantje in punčke in filmsko verzijo njegove predstave Kolega Joey, zato je med njim in MGM zavladalo ledeno vzdušje. Kelly si je izposloval izstop iz pogodbe, potem ko posname še tri filme. Prvi je bil eksperiment Vedno je lepo vreme (1955), ki ga je režiral skupaj z Donenom in se v njem norčeval iz televizije in oglaševanja, v njem pa tudi pleše s kotalkami. Sledil je zadnji musical za MGM, Les Girls (1957), ki ga je režiral George Cukor, tretji pa je bila B koprodukcija z MGM, Srečna cesta (1957), posnet v njemu ljubi Franciji in prvič tudi v vlogi producenta. Doba filma in MGM je bila tako končana.
Konec neke dobe
Po razhodu z MGM se je Kelly posvetil režiji in produkciji odrskih predstav, 1958 je režiral musical Flower Drum Song, 1960 pa se je odzval povabilu in v Parizu na oder postavil Pas de Deux, prvi tak projekt Američana v Franciji in francoska publika mu je jedla iz roke. Kelly se je vseeno še pojavil v nekaj filmih, kot je bil Kramerjev Podeduj veter (1960) in Ljubiva se (1960), kjer je igral samega sebe. A večino časa je namenil novi strasti, filmski produkciji in režiji. V Franciji je režiral Gigot (1962), ki je pogrnil in Mlada dekleta iz Rocheforta (1967), v katerem je nastopil tudi sam in je bil velika uspešnica, a le v Franciji. Potem je dobil ponudbo, da bi režiral Moje pesmi, moje sanje. Režijo je pred tem zavrnil že Stanley Donen. Po sestanku je pospremil scenarista filma, Ernesta Lehmana, čez prag in mu namenil krepke besede: »Najdi drugje koga, da bo režiral to sranje.« Moje pesmi, moje sanje je potem pobral Oskarje in postal eden najbolj gledanih filmov vseh časov.
Tudi televizija, pa spet film
Njegov vstop na televizijo je bil NBC-jev dokumentarec Ples je moška domena (1958), v katerem je zbral nekaj največjih ameriških športnikov in njihovo igro interpretiral kot ples. Dokumentarec je bil nominiran za Emmyja in danes velja za enega ključnih pričevalcev Kellyjevega pristopa k sodobnemu plesu. V šestdesetih je nastopil v kar nekaj serijah, a tudi k filmu se je še vrnil, najprej 1963 k Universalu in potem 1965 k 20th Century Fox, kjer sprva zanj niso imeli dela, a je potem 1967 režiral uspešnico z Walterjem Matthauom, Vodič za poročenega moškega (1967). Fox je potem, ko je uspel z Moje pesmi, moje sanje, porabil Kellyja še za režijo, Hello, Dolly! (1969), spet z Matthauom in Barbaro Streisand, film je osvojil tri Oskarje.
Leta 1966 je za CBS posnel glasbeni film Gene Kelly v New Yorku, kjer je plesal pred mestnimi znamenitostmi, z njim je zaigral tudi Woody Allen. V sedemdesetih je ustvaril še en televizijski show, Gene Kelly in 50 deklet in z njim dva meseca nastopal tudi v Las Vegasu. Režiral je vestern Cheyenne Social Club (1970) z Henryjem Fondo in Jamesom Stewartom, ki je bil finančen polom, 1973 pa je spet sodeloval s Sinatro pri njegovi televizijski seriji. Potem je 1974 nastopil v MGM-ovem kompilacijskem filmu To je zabava, z mnogimi zvezdniki te dobe in 1976 režiral in posnel še nadaljevanje, v katerega je iz pokoja potegnil 77-letnega Astairea in ga celo prepričal, da je z njim plesal in pel. Njegovzadnji film je Xanadu (1980), kjer je igral z Olivio Newton-John, film pa je bil polomija, zadnjič pa se je na platnu pojavil kot napovedovalec To je zabava III (1994).
Mož plesa in zabave
Kelly je bil poročen trikrat, prvič s soigralko Betsy Blair, od katere se je ločil 1957, skupaj pa imata hčerko Kerry. Leta 1960 se je poročil s svojo asistentko Jeanny Coyne, pred tem poročeno s Stanleyem Donenom. V zakonu sta se rodila sin Timothy in hčerka Bridget, trajal pa je do njene smrti 1973. 1990 se je, ko jih je imel že 77, poročil s 30-letno Patricio Ward. Njun zakon je trajal do njegove smrti. V osemdesetih mu je začelo pešati zdravje in julija 1994 je doživel možgansko kap in prebil v bolnišnici v Los Angelesu sedem tednov. V začetku je 1995 je kap udarila še enkrat in po njej je bil Kelly praktično nepomičen. Umrl je 2. februarja 1996, star 83 let.
