Sašo Radej MPA

Kaj vas je nagovoril k vnovični kandidaturi za varuhinjo človekovih pravic?

Po enem izpuščenem mandatu, so me številni začeli intenzivno nagovarjati k vnovični kandidaturi za varuhinjo človekovih pravic. Po pozivu predsednice sem prejela izjemno lep predlog ZRS Koper in podporno pismo desetih zelo uglednih pravnikov. Po tehtnem premisleku sem 8. 10. 2024 dala še svoje soglasje. Sama se namreč nikoli ne bi prijavila. Predsednici je pisalo še veliko posameznikov in društev, nekateri tudi meni v vednost. Močna podpora me je izjemno presenetila.

Verjetno bi vas zelo razveselilo, če bi to mesto znova dobili?

Zadnjih šest let sem verjela, da sem to delo povsem zaključila in da bom le še pisala knjige. Presenetila me je velika podpora, ki sem jo dobila za vnovično kandidaturo.

Če postanem varuhinja, bom to delo opravljala vestno in odgovorno, kot vedno doslej. Če ne, bom v prihodnje živela tako kot sem zadnjih šest let.

S čim vse pa se trenutno ukvarjate? 

Dela mi resnično vse od prvega dne na tožilstvu, pisalo se je leto 1978, še nikoli ni zmanjkalo. Najprej sem bila dve leti tožilska pripravnica in naslednjih 33 let namestnica temeljnega javnega tožilca, okrožna, višja in vrhovna državna tožilka, šest let sem predsedovala Društvu državnih tožilcev Slovenije, ustanovila sem Beli obroč Slovenije, šest let sem bila varuhinja človekovih pravic in štiri leta pro bono svetovalka predsednika republike. Torej 45 let trdega dela.

Sašo Radej MPA

Zdi se, da vam dela nikoli ne zmanjka.

Tudi po zadnji uradni funkciji ne mirujem. Aktivna sem v Spominčici in Svetu za ženske na podeželju. Sem predsednica Nacionalnega odbora za otrokove pravice pri ZPMS in predsednica Programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, pa tudi članica Državnotožilskega sveta. Napisala sem 16 knjig, v zadnjih šestih letih kar šest, veliko tudi predavam in zaradi številnih nastopov potujem po Sloveniji. Funkcije in dogodki se dobesedno »lepijo« name. Težko karkoli odklonim, le klonirati se še ne morem. Sem seveda tudi žena, mati dveh otrok in babica trem vnukom. Tudi te vloge so izjemno pomembne in jih zaradi dela nikoli nisem zanemarjala.

V vaši knjigi 50 zrn sreče, gre za spomine iz vašega življenja. Zakaj ste izbrali tak naslov?

Glede na okrogel jubilej bi sicer morala napisati kar 70 zrn sreče, a sem njihovo število zmanjšala. Zakaj? Ker bi bila knjiga sicer predebela.

Res pa je tudi, da mi je všeč misel, da je treba po 50. letu »odvzeti« 20 let starosti. In prav to sem storila.

Živimo veliko dlje in tudi videti smo bolje, kot so bili pri teh letih videti naši predniki. (smeh) Prava starost se začne šele po 90. letu. Zvišala se je namreč tudi življenjska doba, saj imamo skoraj 400 stoletnikov.

Vsako »zrno« prinaša posebno zgodbo in nauk, knjigo pa sem podarila Združenju gluhoslepih oseb DLAN, s katerim že dolgo sodelujem. Si lahko predstavljate, da ne vidite in ne slišite? Mi pa jamramo, da dežuje, da nimamo novih čevljev, da ... Ojoj, saj sploh ne vemo, kako hudo je nekaterim.

Yeremie Pierre Noir

V tej knjigi tudi poudarjate, kako pomembno je otroštvo in kako nas zaznamuje za vse življenje. Kaj pa je vas v otroštvu najbolj zaznamovalo?

Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je otroštvo, saj te opremi ali oropa za vse življenje. Ne gre za srečo, če te imajo starši v »vatki« in boš večen otrok, ker te bo odnesel vsak piš. Naučiti te morajo (starši, skrbniki, vzgojitelji, učitelji ... pač nekdo) odgovornosti, prijaznosti, delavnosti in točnosti. Pa tudi veščin pobiranja po padcih. Imeti te morajo radi, a ne po opičje. Čutiti moraš dom: resničen in varen pristan, sicer ga iščeš vse življenje.

Jaz sem dobila odlično popotnico. Najbolj se pravzaprav spominjam svojih otroških obveznosti in zavedanja, da odgovarjam za njihovo izpolnitev. Počasi so prihajale večje in težje zadolžitve, postajala sem se vse bolj odrasla. Zdelo se mi je, da znam in zmorem. Povsem sama. Kako lepi občutki. Vse sem zmogla skoraj brez pomoči, ker sem bila v zgodnjih letih dobro »opremljena« za življenje.

Ko odrastejo, so otroci pogosto zrcalo svojih staršev, pravite, tudi pri izbiri partnerjev in iskanju ljubezni. Vidite kakšne vzporednice med svojim ljubezenskim življenjem in starševskimi figurami?

O, da, iskala sem resnost bodočega partnerja in predvsem družinsko varnost, kar sem tudi našla.

Otroci ljubezenske interese pogosto pobirajo po starševskih figurah in včasih se zdi, da nesrečniki rinejo v povsem napačne zveze. Take pač poznajo in so jim neverjetno blizu.

Nesrečna in šibka mati ne more in ne zna zaščititi svoje hčerke. Čeprav ji ta to globoko zameri, dobi tudi sama neprimernega partnerja. Pa ne samo enega. So kot »kopije« družinske nesreče. Take ženske se ne znajo ceniti, nimajo potrebne samozavesti in tudi njihovi otroci gredo po podobnih poteh. Enako velja za »ranjene« sinove. Vsaj eden od staršev mora biti stabilen, močan in vzoren. Vsaj eden. Toliko bolje, če kar oba.

Nataša Čampelj

Bi danes kaj drugače storili pri vzgoji svojih otrok?

Danes je veliko knjig in celo delavnic o vzgoji in morda bi lahko še kaj izboljšala. Včasih vsega tega ni bilo. A kljub temu sem znala in zmogla biti in ostati steber družine. Mož in oče mojih otrok je namreč kmalu zbolel.

Na otroka sem ponosna. Samo do 18. leta imaš čas vse postaviti ali vse zapraviti. Naučila sem ju prav vseh veščin in njuni najbližji so mi danes zelo hvaležni. Na voljo sem jima bila dan in noč, če in ko sta me potrebovala. Bila sem njun svetilnik. Seveda pa je vsak otrok unikum in vzgoja iz učbenikov ni nujno najboljša. Vesela pa sem, da imata oba moja otroka krasni družini in lepo, predvsem pa odgovorno vzgajata tudi svoje otroke.

S.R.

»Število samskih ali razvezanih močno raste, prav tako nesrečno poročenih ali živečih v žalostnih, beri klavrnih zvezah. Kako ne, ko pa je iz gnezdeca težko oditi,« pišete v knjigi. Menite, da so mame krive za vse več nesreče v razmerjih?

Mislim, da res. Številne mame, zlasti razvezane, žal neusmiljeno vežejo otroke nase in ti ne zmorejo odleteti iz gnezdeca. Zgledujmo se po ptičkih: mame skrbijo za mladiče, naučijo jih leteti in poskrbeti za hrano, nato pa lahko mladiči izberejo svobodo. Kaj dela veliko staršev (predvsem mamic): tudi če ali ko otroci odidejo, jih še kar vabijo na kosila in večerje, jim perejo, likajo, se hudo vtikajo v njihov vsakdan. Menijo, da jim to preprosto pripada, saj so zelo skrbne mamice.

Popkovnica ni pretrgana niti po 20., celo 30. letu. Z njimi ravnajo kot z dojenčki. Če bi lahko, bi jih kar dale v voziček in odpeljale na sprehod, jim kupile rogljiček in jih dale spat.

Seveda zadeve hudo karikiram. Veste, kaj mislim. Namreč, ne spustijo jih izpred oči, če so doma, jih zjutraj zbudijo in jim pripravijo zajtrk. Ga bodo oni komu? Na žalost po razpadu zvez številne ženske odtujujejo otroke očetom in si pogosto izmišljujejo marsikaj, da jih ti ne vidijo. Dr. Tomori je napisala knjigo Klic po očetu. Preberite jo. Seveda ne govorim o nasilnih partnerjih, do nasilja nisem niti malo strpna. Obsojam pa vsako zlorabo. Žal v teh postopkih nekateri uporabljajo tudi zelo grda sredstva, da se maščujejo partnerjem, s tem pa škodijo predvsem otrokom, ki so zmanipulirani in hudo ranjeni.

Marko Vavpotič/M24

V življenju ste imeli ogromno dela in skrbi. Ob dodatnem dobrodelnem delu, težki službi in dveh otrocih ste skrbeli tudi za bolnega moža in tri tete. Si niste nikdar zaželeli, da bi se lahko spočili in delali malo manj? Da bi kdo poskrbel tudi za vas?

No, kdaj je bilo tudi prehudo. A nisem se predala malodušju in pomilovanju. Mnogo bolj so jamrali nekateri z veliko manj dela in skrbi. Ko so zaključevali službene obveznosti, so bili že tako utrujeni, da so se komaj odvlekli domov. Tožilsko delo res ni bilo lahko, ob popoldnevih sem potovala še po Sloveniji in se vračala domov pozno zvečer, tudi do petkrat na teden. Imela sem pravzaprav dva delovnika. Do polnoletnosti mojih otrok se to sicer ni dogajalo, nato pa sta postala tako samostojna, da smo delovali kot utečena ekipa pridnih.

Bili so tudi dnevi, ko sem želela reči: »Ne bom več toliko garala.« Toda prišlo je novo prijazno vabilo in sprejela sem ga. Tudi danes, ko moje vrstnice in vrstniki pogosto skrbijo samo zase, je moj koledar (že tja do oktobra) poln označb. In kaj vse še pride?! Taka pač sem. Navdušuje me prav pomoč drugim, zato mi je bila funkcija varuhinje človekovih pravic naravnost pisana na kožo. 

Obstaja del življenja, odločitev ali situacija, ki jo obžalujete? Bi storili kaj drugače?

Zagotovo bi kdaj ravnala drugače, zlasti če bi vedela, kaj vse me čaka. Kdaj bi celo dala sebe na prvo in ne na zadnje mesto. A usoda me je vodila po čudnih poteh in mi namenjala kupe preizkušenj, ki so me naučile veliko. Po bitkah smo seveda lahko vsi generali. Ne vem, ali bi zmogla vse znova preživeti.

Ko pogledam nazaj, se zavem, kako težka so bila dežurstva na tožilstvu, koliko smrti sem videla … če bi vedela, kako težek je ta poklic, ne vem, ali bi se odločila zanj.

Odločila sem se za študij prava namesto medicine, ker sem mislila, da ne bom videla krvi. Potem pa sem jo toliko videla pri umorih, delovnih in prometnih nesrečah, kot je pri nekaterih zdravniških specializacijah sploh ne vidiš.

Najtežje sem prenesla smrti otrok, še danes pa me nekateri ovinki ali ceste spominjajo na določeno nesrečo. Če bi vedela vse, kar vem zdaj, bi morda izpustila kakšno dejavnost, ki sem jo opravljala poleg službe.

Za kaj pa ste najbolj hvaležni?

Zagotovo za veliko dobrih ljudi na moji poti življenja. Za izjemno energijo, ki sem jo prinesla na svet. In seveda za dva čudovita otroka, pa še za marsikaj. Vsak večer se zahvalim za dan, ki sem ga preživela. Pozabim na slabo in ohranim le dobro.

Celoten intervju je bil objavljen v marčevski številki revije Obrazi (03/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.