»Luka je odločitev za sodelovanje v šovu sprejel sam, saj se že nekaj časa zaveda, da mora shujšati in poskrbeti za bolj zdrav način življenja. Sicer pa se to ni zgodilo čez noč, saj so aktivnosti do vstopa v šov trajale približno leto dni. Seveda je imel pri tem pomisleke, saj smo kot družina zelo povezani in nismo navajeni na odsotnost, kar je bila zanj največja dilema. Do vstopa v šov nikoli ni bil zdoma več kot dva dni,« pravi Maruša Bračun. Kako veliko Luki pomeni družina, dokazuje tudi dejstvo, da čeprav je po poklicu ekonomist, dela kot poštar samo zato, da bi lahko čim več časa preživel z otrokoma. V službo odhaja zelo zgodaj, zaključi pa jo že ob 11. uri dopoldne.
Otroka ga pogrešata
Maruša in Luka sta postala par zelo mlada, še kot najstnika. Njuna ljubezen je bila tako močna, da se je obdržala. »Res sva skupaj že veliko let in mislim, da ga zelo dobro poznam. Naše slovo je bilo težko, a sem ga spodbujala, ker vem, kako močno si želi spremeniti način življenja. Oba sva v zadnjih letih pridobila kar nekaj kilogramov. Še zlasti izrazito je bilo to med pandemijo, ko smo bili veliko doma, ko smo kuhali in jedli več, kot je bilo potrebno. Ob Lukovem odhodu sem se tudi jaz vzela v roke in začela živeti drugače. Pazim, kaj jem, dvakrat na teden treniram z osebnim trenerjem, obroki na krožnikih so bolj zdravi. Zavedam se namreč, kako pomembna bo za Luko podpora, ko se vrne iz šova. Težje kot shujšati je težo obdržati. A če imaš podporo domačih, je vendarle lažje. Sicer pa zdravo prehranjevanje in zdrav način življenja nikomur ne škodita. Ravno nasprotno. V življenju sem že nekajkrat poskusila hujšati z dietami in stradanjem, a se to ni obneslo. Zdaj sem iz svoje prehrane izločila testenine, ki jih imam zelo rada, na krožniku pa je veliko zelenjave, ki te dejansko tudi nasiti. Skrbim, da so obroki čim bolj raznovrstni in pripravljeni na različne načine, obogateni z začimbami, zraven pa je seveda treba vsaj malo preštevati tudi kalorije.«
Družini Bračun se je življenje, odkar je ati v šovu, zelo spremenilo. »Otrokoma sva razložila, da ga nekaj časa ne bo. Starejša Zoja je to razumela, Nik pa je še premajhen in se tega ne zaveda prav dobro. Otrokoma je najtežje zvečer. Sprva z nestrpnostjo čakata, da vidita atija na televiziji, potem pa manjka tisti njegov objem. Zvečer smo imeli prav poseben ritual. Luka je šel spat z Zojo, jaz pa z Nikom. Zdaj je to na meni in moram te trenutke deliti z obema. Pa to še ni vse. Vsak dan je treba do potankosti načrtovati. Na srečo nisem več zaposlena v veleblagovnici, v kateri sem delala kot prodajalka na oddelku kozmetike v izmenah in tudi ob sobotah. V tem primeru tega ne bi mogli izpeljati. Luka je skrbel tudi za prevoz otrok na prostočasne dejavnosti. Zoja namreč trenira ritmično gimnastiko in zdaj sem za vse sama. Stari starši so v Litiji, zato nanje ne morem preveč računati. Čeprav so Lukovi starši že prišli v Ljubljano in mi priskočili na pomoč, ko sama zaradi obveznosti nisem česa zmogla. Hvaležna sem tudi za prijatelje in dobre sosede, tako da nekako gre, čeprav je to velik izziv. Ne morem si predstavljati, kaj vse preživljajo mame samohranilke in ženske, ki izgubijo partnerja in živijo same z otroki,« razmišlja Maruša, ki svojega moža zelo dobro pozna in ve, kaj preživlja.
Stisnjene pesti
»Luka je zelo čustven moški in hudo mi je, ko vidim, da je lačen, utrujen, ko pove, kako nas pogreša, kako mu manjkata otroka, ko potoči kakšno solzo. A tolaži me dejstvo, da si je sam želel v šov in da si je s tem izpolnil veliko željo. Tja ni šel zato, da bi zmagal. Njegov glavni cilj je shujšati in spremeniti način življenja. Zelo je tekmovalen in njegova želja po dokazovanju je velika, kar je videti tudi v oddaji. Enkrat mu uspe bolj, drugič manj. Všeč mi je, kako sta se povezala z Urbanom, da med njima poteka zdrava in prijateljska tekmovalnost. Prepričana sem, da se bo prijateljstvo nadaljevalo, tudi ko bo šova konec.«
In takrat bo prišlo obdobje, ko bodo tekmovalci res potrebovali podporo domačih in prijateljev. »Vsi mu bomo stali ob strani, tako družina kot prijatelji, skupaj bomo šli tudi skozi to. Veselim se trenutkov, ko se bo Luka igral z otrokoma in počel stvari, pri katerih so ga kilogrami prej bolj kot ne ovirali. Uživala sem, ko sem gledala, kako požrtvovalno igra nogomet in kako je tudi bolj gibčen. Izguba kilogramov je že vidna in mislim, da ko bo prišel domov, ga sploh ne bom prepoznala. Pri nas doma je še posebno vroče ob dnevih, ko imajo tekmovalci tehtanje. Takrat smo vsi živčni in v pričakovanju. Ko Luka poljubi tehtnico, mi glasno vzklikamo in se veselimo z njim. Težko pa ga je gledati, ko potekajo napori. Denimo na izzivu, ko je vlekel težko gumo in se mu je videlo, kako trpi, takrat mi je bilo res hudo.«
Se pa Maruša zamisli, ko pogleda v čas, ko bo njihov ati spet doma. Luka je zaposlen na pošti v Medvodah in raznaša pošto po okoliških vaseh. »To je podeželje in tam so odnosi med ljudmi še vedno pristni. Prav predstavljam si, kako ga bodo ljudje ustavljali in ga spraševali, kako je bilo v šovu. Luka rad govori in je prijazen z ljudmi, zato mislim, da se bo po vrnitvi iz šova domov vračal pozneje kot običajno,« se nasmehne vesela žena in mamica, ki si po tihem želi, da bi se Luka čim prej vrnil domov, po drugi strani pa, da bi ostal v šovu čim dlje in izgubil čim več kilogramov.
