Pravzaprav se niso selili daleč, iz ljubljanskega Šentvida le nekaj kilometrov naprej v Žlebe pri Medvodah in Matevž Česen pripoveduje: »V Ljubljani smo živeli v manjšem dvosobnem stanovanju, in ko sta punci začeli odraščati, smo si zadali cilj, da bomo šli v kaj večjega. Potem se je tu v Žlebah pokazala priložnost. Tu živi namreč moja babi, sosednja hiša pa je bila last babičine sestre. A ona se je preselila v Nemčijo in so hišo začeli prodajati. Zgrajena je bila leta 1985, kar je tudi letnik mojega rojstva, tako da je bila odločitev za nakup še toliko lažja. Hiše nismo popolnoma podrli, smo jo pa popolnoma prenovili. Šlo je za kar velik zalogaj. Prej so bili spodnji prostori namenjeni kleti in garažam in čakalo nas je veliko dela pri prenovi. Imeli smo arhitekta, ki je zrisal tako notranjo kot zunanjo podobo.«
Dela so prepustili strokovnjakom, sami so zavihali rokave le na začetku, ko je bilo treba hišo popolnoma izprazniti: »Začeli smo ravno med pandemijo, zato so se dela vmes tudi ustavila. Potem je prišla še vojna v Ukrajini in posledično ni bilo za dobiti železa in aluminija, kar je še upočasnilo prenovo. Prenova je tako trajala kar dve leti. Še vedno smo veliko v mestu, dvajset minut potrebujemo do centra, ampak nam to, da se umaknemo od gneče, veliko pomeni. Tu smo kot v nekem tihožitju.«
V zemeljskih odtenkih
Matevž ne sliši rad, da se v plesu ne da uspeti in živeti od njega. Sam je najlepši dokaz, da te tudi ples, trdo telo in uspehi na plesnem področju lahko pripeljejo do uresničitve sanj, kot so bile njegove po lastni hiši. Res je, da je Matevž profesionalni plesalec, koreograf, trener, sodnik in tudi profesor na Slovenski plesni akademiji, a sam si svoje karierne poti ne zna zamišljati drugače. Rad je aktiven na več področjih in pri projektih, ki mu vedno znova prinašajo nove izzive. Pravi izziv pa je bila zanj in za ženo Tanjo izbira notranje opreme: »Opremljali smo sami, se usklajevali glede barv in naročali opremo. Kuhinjo in garderobno omaro nam je po meri izdelal mizar. Želela sva si, da na pogled deluje čim bolj naravno, zato sva izbirala zemeljske odtenke v kombinaciji z lesom. Kombinirali smo zeleno in oker barvo z belo in črno.«
Od vseh prostorov jim je zdaj najljubša ravno zunanja terasa, kjer imajo tudi masažni bazen: »Hčerki uživata v vodi, midva s Tanjo pa si ob večerih rada privoščiva sprostitev v njem. Prav tako uživamo v našem vrtu, ki je zasajen tako, da ne zahteva pretirane skrbi in nege. Vsak večer ga zalijemo. Res je, da prej, ko smo živeli v stanovanju, tega dela nismo imeli, a moram reči, da v tem res uživamo. Imamo veliko sonca, v neposredni bližini pa je tudi gozd.«
Le pri košnji trave jim na pomoč priskoči dedi, ki živi v sosednji hiši in kateremu z veseljem prepustijo to skrb. Matevž pri tem ne pozabi povedati, da je za vso pomoč izjemno hvaležen tudi staršem, ki so jim veliko pomagali pri prenovi hiše, tako fizično kot tudi finančno, predvsem pri opremi: »Predvsem nisem želel vzeti prevelikega kredita. Nekaj sva ga vzela, nekaj sva imela privarčevanega in nekaj so nama pomagali starši. Nisva namreč želela postati sužnja hiše, a hkrati sva želela končati vsa dela, da noben kabel ne visi iz stropa ter da si še vedno lahko privoščimo počitnice in vse preostalo ugodje, kot so koncerti in naši konjički. Tako smo šli letos na dopust v Istanbul in Dubaj in bilo je super. A kljub temu se takšnega projekta, kot je prenova hiše, ne bi lotili nikoli več. Z veseljem sva se ukvarjala z oblikovanjem in opremljanjem, zelo stresno pa je bilo ukvarjanje z delavci. To je bil za naju s Tanjo življenjski projekt in preizkušnja, ki sva jo dobro prestala.«
Tudi oddaljenost od Ljubljane jim ne predstavlja nobene težave. Hčerki še naprej obiskujeta šolo v Ljubljani, saj tudi njuna starša hodita v službi v Ljubljano, Matevž v Plesno šolo Bolero in Tanja v enoto vrtca, kjer opravlja delo vzgojiteljice. Pri prevozih pa jim večkrat priskočijo na pomoč tudi babice in dedki.
Plesna jesen
Projekt prenove je za njimi in Matevža že čaka naporna jesen. Ravno je zaključil projekt in plesno točko, s katero so sodelovali pri spektakularnem slovesu Gorana Dragića: »Sodeloval sem kot koreograf. Imel sem ekipo desetih plesalcev, s katerimi smo sodelovali na gala večerji. To je bil eden izmed večjih projektov. Zdaj pa delamo naprej ponovitve predstav Nune v akciji, muzikal Mamma Mia!, na vrsti so tekmovanja, evropsko na Poljskem in svetovno v Nemčiji, nekaj poti me čaka še v tujino, kjer poučujem, potem pa začnem na Plesni akademiji poučevati še jazz plese. Urnik moram zelo prilagajati različnim stvarem, mi je pa to super,« pravi.
Tudi obe hčerki, 14-letna Taja in 12-letna Tija, sta se odločili, da njun prosti čas posvetita plesu in že tudi tekmujeta: »S Tanjo sva ju vsako leto znova spraševala, ali še želita nadaljevati, in odgovor je bil vedno pritrdilen, zato ju zdaj tega ni več treba spraševati. Trenirata jazz, moderne, sodobne plese, šovdance. Ena je še pionirka, medtem ko je druga mladinka in gre že bolj zares.«
