Kolesarstvo je postal eden najbolj priljubljenih športov v Sloveniji po zaslugi uspehov naših vrhunskih kolesarjev, kot sta Primož Roglič in Tadej Pogačar. Prav onadva sta kriva, da je to navdušenje zajelo tudi Roberta Korošca, ki je kolesarstvo najprej spremljal kot gledalec, nato pa se je odločil, da bo sam preveril, kako se v klanec pelje s kolesom. »S prvo zmago Primoža Rogliča na Vuelti in odličnimi predstavami Tadeja Pogačarja na tej isti Vuelti (2019) me je zajel val navdušenja. Vsi moji so se čudili, da smo na vsem lepem imeli po nekaj ur na dan prižgan televizor s prenosom kolesarske dirke, nekaj, kar je bilo še meni pred časom čisto nerazumljivo, da kdo gleda. Ob tem valu navdušenja pa sem se nenehno spraševal, ali bi tudi jaz lahko peljal v klanec s kolesom. Nino sem spraševal: 'A misliš, da bi jaz to lahko?' Glede na to, kakšen človek sem bil pred tem, precej nešporten in na kavču z več kot 90 kilogrami, ji je bilo nepredstavljivo. Ampak vseeno me je toliko pritegnilo, da sem se odločil poskusiti in kupiti specialko.«

Nove poti

Leta 2021 je tako kupil svojo prvo specialko, vendar je bil pri nakupu previden. »Povprašal sem znance, ki so specialke že imeli, in prebral veliko o tem na spletu. Na koncu sem se odločil za rabljeno, saj sem najprej želel preveriti, ali bo ta šport sploh zame, in tako ne narediti napake s prevelikimi vložki. Zdaj vem, da je bil ta strah odveč. Kupil sem jo nekje januarja in takoj naslednji dan dobil klic za operacijo, ki me je za mesec in pol oddaljila od kolesa. Sem pa ta čas izkoristil, da sem pogledal vse mogoče videe o specialkah, o načinu vožnje, nasvete itn. Na začetku marca sem potem začel svoje popotovanje s tem športom. Takrat še nisem poznal tako imenovanega  'bike fittinga', kar bi mi tudi olajšalo izbiro kolesa glede velikosti in geometrije. Zdaj bi se pred nakupom najprej posvetoval s strokovnjakom za 'bike fitting', saj gre pri nastavitvi kolesa včasih za milimetre med tem, da uživaš, in tem, da pride do nepotrebnih bolečin ali celo poškodb.«

Kolesarjenje mu je odkrilo poti, za katere ni niti vedel, da obstajajo. »Tako sem, recimo, odkril Polhograjske dolomite, ki so čudoviti in predvsem ni veliko avtomobilov. Najpogosteje se odpravim na turo v okolici Ljubljane, kjer živim. Območje Polhograjskih dolomitov je praktično moj kolesarski dom. Zelo rad se odpravim tudi proti Gorenjski, ker so tam poti prečudovite. Sem kolesar vzponov in v njih najbolj uživam, zato jih veliko tudi prevozim.«

Najljubši vzponi pa so mu na Jošt nad Kranjem, Krvavec, Jezerski vrh, Črni vrh, Rakitno, njegov domači in najpogostejši klanec za trening pa je vzpon na Toško čelo in na Katarino (Topol). Ture prilagaja glede na trening, ki ga mora narediti, in na to, koliko časa ima na voljo. »V kosu sem največ prekolesaril na turi od Ljubljane do Bohinjskega jezera (prek Soriške planine) in nato nazaj mimo Bleda, Radovljice, Kranja. Čudovita tura, z lepimi razgledi in 160 prevoženimi kilometri. Dolgih razdalj se je pametno lotiti z zmernim, lahkotnim ritmom, saj s tem pridemo do večjega napredka kot pri nenehni vožnji s polno močjo.«

Išče ure, kadar je prost

Ker je kolesarstvo šport, ki zahteva veliko časa, se očka dveh nadobudnežev trudi, da bi mu vzelo čim manj družinskega časa. Največ in najdaljše treninge si tako privošči dopoldne, ko sta otroka v šoli in vrtcu, ter kadar nima vaj v gledališču. Med počitnicami se zbuja ob zgodnjih jutranjih urah, da trening opravi, še preden se družina zbudi. »Združujem treninge s skupnimi potmi. Če gremo na obisk v Tolmin, grem jaz malce prej s kolesom, nazaj gremo skupaj z avtom. Nina in moja družina so glede tega čudoviti. Zelo me podpirajo, pridejo na dirke in se zmeraj potrudijo s kakšnimi motivacijskimi plakati. Res sem jim hvaležen za to podporo ter razumevanje. Tudi otroka zelo rada kolesarita, ampak smo za zdaj še na turah do šole in vrtca. Z Nino sva bila že na nekaj izletih, njeno specialko sva dala celo predelati na elektriko, da bi lahko z mano šla po vseh vzponih in mi lažje sledila, a jo je žal ustavila grozna poškodba kolena in to ravno zaradi padca s kolesa. Rehabilitacija ji gre super, je prava borka in upam, da bova vse nadoknadila in imela več skupnih trenutkov tudi na kolesu.«

Robert je sčasoma začel kolesarjenje jemati vse bolj resno in se je začel udeleževati kolesarskih dirk. »Ko sem to izkusil na prvi dirki, me je ta adrenalin še dodatno zasvojil. Najraje imam tekmovanja v vzponih, ker se skupina kolesarjev takoj razredči in je najmanj možnosti za padce, rad pa grem tudi na prave cestne dirke. Dirke so posebno doživetje, polne adrenalina in odličen preizkus pripravljenosti.«

Brez izobraževanja ne gre

Pri tekmovalnem športu je zelo pomembno, da se kolesarstva lotiš premišljeno, s pravimi treningi in vsem, kar spada zraven. Veliko si pomaga sam, zna pa poiskati tudi strokovno pomoč. »Veliko se izobražujem prek interneta, imam tudi aplikacijo, ki mi s pomočjo umetne inteligence pomaga pri izbiri treningov. Sem pa vse skupaj podprl z nasveti različnih strokovnjakov. Tako mi ogromno pomaga Niko Korber, ki je odličen 'bike fitter' in ima ogromno izkušenj ter nasvetov za vsakega kolesarja. Pa ne samo za postavitev na kolo, temveč je založen tudi z drugimi pomembnimi informacijami. Na tem mestu naj poudarim pomembnost pravilne nastavitve kolesa. Tako se preprečijo poškodbe in mučenje s pozicijo na kolesu. Opravil sem še testiranje v Human Perfomance Centru, kjer so mi na podlagi mojih rezultatov podali nekatere uvodne nasvete, kako se lotevati kolesarstva, od prehrane do treningov. Glede prehranskih dodatkov za treninge in tekme me vedno podprejo tudi pri 4Enduranceu in sem jim za to zelo hvaležen. In seveda ne smem pozabiti na klub, v katerega sem se včlanil lansko sezono, Team BTS Company, kjer mi ogromno nasvetov da predsednik in izvrsten kolesar Jani Prešeren. Klub je odlično organiziran in nam zagotavlja tekmovalne drese, čelade, licence, skratka vrhunsko podporo pri tekmovanju. Gre za skupek vsega, od interneta do pomoči strokovnjakov. Je pa kolesarstvo šport detajlov, zato je treba misliti na vse, od prehrane, hidracije, nastavitve kolesa, opreme do treningov itn.«

Seveda ima kot vsak kolesar tudi on skrito željo, da bi nekoč odpeljal delček Toura ali Gira ali katere druge klasične dirke. »Ampak za zdaj ostajam pri slovenskih dogodkih, da se izpilim najprej doma.«

Nima pa kolesarstvo samo lepih plati. »Najhuje mi je bilo, ko je padla Nina. Padec je bil grozen, posledice še toliko hujše. Resda nisem izkusil na lastni koži, ampak že ko vidiš, da se je nekaj takega zgodilo ljubljeni osebi, te pretrese. Priznam, da se padcev precej bojim. Tudi na dirkah jih je veliko. Zelo močno trkam, da bi ostalo pri tem in mi o takih izkušnjah ne bo treba pripovedovati.«