Kaji Velkaverh je bila ljubezen do glasbe praktično položena v zibelko in bo v glasbi tudi ostala. »Glasbo sem od nekdaj videla kot pobeg, odklop od sveta, kot nekaj, kar me privlači. Glasba je tako že od nekdaj del mene, skozi leta pa je ta del zrasel in se utrdil. Najin odnos postaja bolj zrel in uho bolj kritično, v njej vidim izpoved in sprejem. Osrednji del mojega izražanja pa je zdaj besedilo,« pravi dekle, ki je ponosna vnukinja legendarnega pisca besedil Dušana Velkaverha. Ta je slovenskim poslušalcem podaril besedila največjih slovenskih glasbenih uspešnic 70. in 80. let, kot so Dan ljubezni, Silvestrski poljub, Moja dežela, Med iskrenimi ljudi, Mlade oči, Vsak je sam, Ljubljančanke, Marie, ne piši pesmi več, Najlepše pesmi, Zelene livade s teboj … Njegov opus je obsegal okoli 600 besedil. In več kot očitno je, da je Kaja podedovala dedkove gene in talent.
»Z dedkom sva si bila zelo blizu, enaka po duši, vendar ga takrat še nisem tako dobro razumela, kot ga skozi spomine razumem zdaj. Velikokrat pomislim nanj, ko pišem, predstavljam si, kaj bi si mislil o mojih besedilih, kakšen bi bil njegov obraz, ko bi jih bral. Čudno je, a pred njegovo smrtjo leta 2016 nisem napisala niti ene, niti najkrajše pesmice, kot bi mi ta dar predal neposredno v roke in ne v kri,« samo za Lady pravi Kaja, ki je skozi otroštvo obiskovala različne pevske zbore in ure klavirja, te pa so jo pripeljale do nekega začetnega znanja, ki ga potrebuje za pisanje in petje pesmi. »Poezije oziroma pisanja besedil, ki sta danes zame ključni del mojega ustvarjanja, se kot otrok nisem niti dotaknila. Najbolj bi se poeziji mogoče približal zvezek, v katerega sem pisala besedila slovenskih pesmi, ki sem jih takrat znala na pamet. Ko ga danes listam, se kar smejim, saj so vse besede pomešane, nekateri deli pa celo čisto izmišljeni. Petje je bilo večji del mojega otroštva. Prepevala sem med odmori v šoli, med kolesarjenjem, pomivanjem in še najbolj in najglasneje med dolgimi vožnjami na dopust z mojo družino. Za to, da me niso utišali, sem svojim staršem še vedno hvaležna, saj mi talent za petje ni bil položen v zibelko. Tega sem k sreči pridobila z urami vaje in še kar nekaj izleti na morje.« (smeh)
Petja se uči še zdaj, a pravi, da ima za pevsko kariero še čas. »Malo se še skrivam pred soji luči, a pridno pišem pesmi in jih pripravljam za izdajo prvega albuma. Glede svoje glasbe sem kar perfekcionistka, tako da bo album, ko ga slišite, res nekaj, na kar bom ponosna. Privlačijo me bolj melanholične, počasnejše melodije, harmonična večglasja in bolj odštekan vilinski alternativni prizvok. V zadnjem letu pa pišem tudi pesmi, ki jih ne držim zase, kot je delal moj dedek, večini napišem sama tudi še melodijo,« razkriva mladenka, ki nam zaupa tudi zanjo najljubše delo njenega slavnega dedka. »Ni mi bilo treba niti pomisliti! Dan neskončnih sanj. Pri srcu mi je veliko njegovih pesmi, a tiste, ki se duše najbolj dotaknejo, so velikokrat ujete v veselo, plesno melodijo, kar je za tisti čas značilno in je lahko tudi stilistična izbira, kontrast med melodijo in sporočilom. Glasba pesmi Dan neskončnih sanj pa je z besedilom v harmoniji, skupaj rasteta in dihata. Nekaj, kar je pri njej še posebej fascinantno, pa je, da večina ne ve, o čem govori. Pesmi ljudje nikoli v resnici zares ne poslušajo. Zraven vozijo avto, se pogovarjajo, gledajo njen videospot … kar je seveda popolnoma razumljivo, a nekatere pesmi, kot je Dan neskončnih sanj, so vredne polne pozornosti, vredne tega, da se človek ustavi in resnično prisluhne. Za fasado ljubezenske zgodbe je dedek govoril o problematiki zlorabe drog. Naslov Dan neskončnih sanj takoj prevzame popolnoma drugačen pomen, kajne?« pravi Kaja in dodaja, da je dedek še danes z njo. »Vedno je z mano, ko pišem. Podpisana sem tudi že pod kakšnim zelo klasičnim pop komadom, a besedila tudi v njem nisem nikoli zanemarila, kot bi ga na naši glasbeni sceni lahko. Zavedam se, da nosim najino ime, in tako kot je on, tudi sama cenim kakovostna besedila. Vsaka beseda mi je dragocena in natančno opisuje moje počutje.«
Da ima Kaja velik talent, je hitro spoznala tudi njena 'mentorica' Neisha, ki jo je spodbujala, da začne ustvarjati avtorska dela, in tako je danes podpisana tudi pod besedilo Neishine nove pesmi Lepe besede. »Pisati sem začela šele po dedijevi smrti, od takrat pa napisala že nešteto pesmi, ki pridno čakajo na izdajo. Sodelovati z Neisho je zame uresničitev sanj in kot mlada avtorica ne bi mogla biti hvaležnejša, da imam mentorico, s katero se glasbeno tako ujemam in dopolnjujem, ki mi daje ogromno svobode, podpore in ljubezni. Vem, da je pred mano še dolga pot. A tudi ta, ki sem jo prehodila do zdaj, ni od muh. Mala Kaja bi se gotovo razpočila od ponosa. Le naprej, le naprej …«
