Nikar se ne obremenjujte s tem, kaj bi mu podarili – prav nobenih želja nima! Kar seveda pomeni, da je srečen človek, saj ima očitno že vse, kar potrebuje. Z Janom smo se tokrat pogovarjali tudi o spominih na praznovanja, ki so bila v otroštvu povsem drugačna od današnjih.

Kakšni so vaši prvi otroški spomini na božič?

Ko sem bil majhen, je bil aktualen Dedek Mraz, Božiček pa se je začel pojavljati pozneje. V spominu mi je ostal dogodek, ko sem bil star približno pet let. Takrat smo imeli doma okoli dvesto let stare sani za konjsko vprego, ki so bile parkirane v veži. Oče je prihajal domov približno enkrat tedensko, ker je bil pilot, zato je bil to vedno velik dogodek. No, takrat mi je za novo leto mama naročila, naj počakam Dedka Mraza v dnevni sobi, ona pa bo pozvonila, ko bo prišel. Ko je zvonček pozvonil, sem odšel v vežo, kjer je na vozu sedel oče, oblečen v čisto pravega Dedka Mraza – tako je bil prepričljiv v tej preobleki, da nisem niti slutil, da je to moj oče. V popačeni slovenščini me je vprašal, ali sem bil priden in ali sem mamo ubogal, potem pa mi je dal darilo – drsalke. Takrat mi je domišljija res delala.

Več si preberite v tiskanih Zvezdah (št.51/2016)