Na Policijski akademiji v Tacnu so prejšnjo sredo podelili priznanja 47 policistom in 19 občanom, vsega skupaj 66 ljudem, ki so tvegali življenje in ude za neznance.
Nekatere zgodbe so zares neverjetne, pripovedujejo o ljudeh, ki so tekli v ogenj, skakali v deroče reke, oživljali skoraj mrtve, lovili samomorilce po gradbenih odrih in mostovih, se izmikali drvečim vlakom.
Boris Cunja, Mladen Miklavčič in Bojan Švab: zakaj je lovec zamudil mašo
Nobeden od njih ni policist, Mladen, Boris in Bojan, dobitniki medalj za požrtvovalnost, so lovci, ki so lanskega februarja iz avtomobila nad prepadom reševali starejšo voznico. Da avto s strmega pobočja ni z voznico vred zgrmel v globino, je preprečilo najprej manjše drevo, ki pa nalogi ne bi bilo več dolgo kos, potem pa trije lovci. Mladen, ki je bil prvi na kraju nesreče, je na pomoč poklical Borisa, ki ima džip s potrebno opremo, potem se je pa pripeljal mimo še tretji kolega, Bojan. Skupaj so s pritrjevalnimi pasovi na drevo privezali avto, pa tudi Mladena in Borisa, ki sta se spustila do avta, je bilo treba privezati, saj je bilo pobočje hudo spolzko in strmo. Ker je bila gospa nedavno operirana na hrbtenici, si je nista upala potegniti na varno in sta jo, takrat že nezavestno, do prihoda gasilcev kleče držala na kolenih.
Na podelitev so prišli trije, ena od njih je bila ženska v rumeni bundi – se je pokazalo, da Bojan Švab ni mogel priti, zato pa je z Mladenom in Borisom prišla Mladenova žena Ljudmila Miklavčič. Njena bunda z rožnim vencem v žepu je tista, ki so jo ženski med reševanjem podložili pod glavo. Reševalna bunda, ji pravi Ljudmila. Ona ni dobila nobene medalje, je pa pri dogodku igrala zelo pomembno, tako rekoč ključno vlogo: »Ona je bila tista, ki je zagledala avto, če ne bi bilo nje, danes ne bi stali tukaj,« ponosno pravi njen mož. »Hudo se mi zdi pogrevati te stvari, ampak je prav, da se pove,« nadaljuje. »K nedeljski sveti maši smo se peljali, ko je moja žena rekla, glej, avto! Jaz ga nisem videl. 'Obrni, obrni!' Pa smo obrnili in se zapeljali nazaj. V avtu je bila ženska in trobila, da bi jo kdo slišal. Potem je stekla akcija in je šlo kot po maslu. Gospa je bila takrat še pri sebi, po telefonu je govorila s hčerko. Ko sva jo potegnila iz avta, je omedlela in sva jo z Borisom na strmini štirideset minut držala na kolenih, dokler niso prišli gasilci s tistim oranžnim koritom in ga porinili podnjo. Medtem pa nas je Bojan, ki ga danes ni tu, zgoraj varoval, da nisva še midva zletela po strmini.« Ženska je visela samo še na varnostnem pasu, pripoveduje, in avtomobilu ni dosti manjkalo, da bi zletel v prepad.
Sta lovca med reševanjem kdaj pomislila, da bi se lahko tudi njima kaj zgodilo? »Bili smo toliko previdni, da smo se navezali,« povzame pripoved Boris, »sicer bi tudi mi lahko zdrseli po bregu. A takrat ne misliš na to. Potem ko je bilo vse mimo, čez kakšno uro, dve, ko je adrenalin popustil, so se pa začele noge tresti. Je bilo pa nerodno, klečiš v strmini in na kolenih držiš človeka, ki ga rešuješ, to je občutek, ki ga ni mogoče opisati. Težko je bilo. Ne veš, kako se bo končalo. Človek je poškodovan, pa še njena hčerka je rekla, pazite, mama je bila operirana na hrbtenici. Pa glavo je imela poškodovano.« Sva jo pri reševanju še bolj poškodovala, sta se spraševala lovca, ali bo ostala na vozičku, sta trepetala do večera, ko so sporočili, da je z gospo vse v redu. Danes hodi, četudi z berglami. Ljudmila jo videva na tržnici in se je vsakič zelo razveseli. Tudi avto so rešili. Smo le lovci, se nasmehneta rešitelja, izkušnje imamo in opremo s seboj v avtu.
Maše, h kateri sta bila namenjena, pa Miklavčiča nista več ujela, reševanje je trajalo več kot tri ure. Gospa Ljudmila je prepričana, da je šlo za čudež. Toliko stvari bi lahko šlo narobe, a se je vse srečno končalo. Čudež je bil, da so žensko sploh opazili. Da so po telefonu govorili z njeno hčerko in ji povedali, kje so, ker gospa ni prav vedela, kje je, in je hčerko poslala na čisto drugo stran Istre. Da niso vsi skupaj končali na dnu prepada. Da se operirana ženska ni še bolj poškodovala. Vse to mora biti čudež, je prepričana Ljudmila. Pripoveduje, kako močno je prosila za rešitev ženske. Reši jo, reši jo, je rotila. Vmes je pa skušala ustaviti promet, da bi cesto sprostila za reševalce, a si ljudje kar niso dali dopovedati, se jezi. Tisti odsek je nevaren, pravi, to ni bila prva nesreča, ki se je tam zgodila. Pozneje je župnika prosila, naj gre blagoslovit tisti odsek ceste. Je zaleglo? No, od takrat je mir, se smeje.
Ena izmed zgodb, objavljenih v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
