Vsaka tekma svetovnega pokala v smučarskih skokih za ženske v Ljubnem ob Savinji je nova zmaga za majhno, tesno povezano skupnost, ki vse leto marljivo dela, da pripravi spektakel. In je nova zmaga v boju za enakopravnost žensk v športu, v katerem so bile še ne tako davno tudi uradno razglašane za drugorazredne.
Kot nas zgodovina spet uči ta čas, nobena pravica ni priborjena za vekomaj. Letos je Mednarodna smučarska zveza naznanila, da želi združiti moške in ženske tekme svetovnega pokala, kar bi pomenilo, da bodo prizorišča, ki organizirajo zgolj ženska tekmovanja, izgubila prireditve najvišjega ranga. Na Ljubnem so že oklicali punt.
Dopoldan je, nekaj pred enajsto, in sonce še ni prilezlo nad goste krošnje iglavcev. Breg je strm in nevarno gladek, pokrit z zamrzlim snegom; komajda zaškripa, ko stopim nanj, da bi poškilil čez rob strmine. Ustavim se pred velikim snežnim topom, ki stoji na prelomu pobočja, in se zazrem predse: na obzorju se rišejo obronki hribov in gora, za katerimi leži smučišče Golte, pod njimi so cerkev in hiše – v dopoldanskem soncu se pred menoj Ljubno blešči kot iz porcelana. Stojim pod mizo 85-metrske skakalnice in pogled se mi spusti k veliki sivi razi, ki se krotko vleče za njivami proti naselju. Nejeverno zmajem z glavo; ko sem bil pred letom in pol nazadnje tukaj, so s teh polj v vedrih odnašali mrtve krape in pod pretečimi oblaki se je Ljubno stiskalo k tlom razdejano in oblateno.
Savinja je tedaj dosegla samo vznožje skakalnice, dvignila podlago iz umetne plastike in prestavila tramove, na katere pozimi pritrdijo mreže, ki preprečujejo drsenje snega po strmini, mi pove vodja skakalnice Martin Juvan – Čuks. Vsega pol leta zatem so milijoni gledalcev in gledalk po vsem svetu spremljali skoke deklet, ki so se brez strahu poganjale v zrak nad pobočjem, po katerem si jaz sedaj na svojih dveh nogah in v zimskih čevljih ne upam narediti več kot nekaj korakov. Na ravnini pod menoj so 28. januarja lani vihrale zastave, raglje so odmevale med drevesi, in ko je Nika Prevc slednjič pristala pri 89 metrih in dosegla zmago, je bil to še zadnji znak, da je življenje resnično šlo naprej in je spet dobro. Kakor vsako zimo zadnjih dvajset let so mlade skakalke mestecu ob Savinji prinesle radost in ga navdale z občutkom ponosa – v zahvalo za vse, kar so ljudje z Ljubnega storili zanje, in za enakopravnost žensk v panogi, ki je še donedavna veljala izključno za domeno moških.
Tako je videti napredek
Tradicija smučarskih skokov na Ljubnem sega v čas takoj po koncu druge svetovne vojne. Skupina Ljubencev, ki so si ogledali tekmo v Planici, se je v navdušenju nad novim športom leta 1947 povezala z legendarnim konstruktorjem planiške velikanke Stankom Bloudkom in naročila gradnjo 60-metrske skakalnice v svojem kraju. Zveza športov Slovenije je za projekt odobrila 50.000 dinarjev, dosti so primaknila lokalna podjetja, delo pa je bilo opravljeno, kot se je za tisti čas spodobilo – udarniško. Domačini in domačinke so na bregu pod Rajhovko vihteli krampe in lopate, sekali drevje in odvažali zemljo, združeni v navdušenju nad novo pridobitvijo, ki naj bi še tesneje povezala njihovo srenjo, prebudila domači kraj ter ga odprla svetu. In smučarski skoki so dosegli točno to. »Kdor ni tako ali drugače povezan s tem športom, ne more biti pravi Ljubenec,« mi pove Čuks, tršat in gibčen 75-letnik, nekdanji alpinist in seveda tudi skakalec; osebni rekord je dosegel v Planici z 72 metri daljave. Skakala sta tudi njegova sinova, prvi je segel do 120 metrov, drugi je poletel že do dvestotice. »Tako je videti napredek,« se zareži Čuks. Bivši skakalec je tudi ljubenski župan Franjo Naraločnik, pred njim sta zrak nad Savinjo rezala njegova oče in stric.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
