Po dveh osebnoizpovednih knjigah (o anoreksiji in perfekcionizmu) je novinarka in avtorica Danaja Lorenčič napisala knjigo Iskanje izgubljenega jaza, ki bi jo morali prebrati vsi, ki razmišljate, da bi si poiskali pomoč za psihološke težave. Danaja zelo dobro opiše svojo pot, pa tudi izkušnje drugih – klientov in terapevtov – in poda dober pregled vseh vrst terapij in načinov, kako vam lahko kakšen strokovnjak pomaga. V uvodu se je poklonila svoji mentorici za magistrsko nalogo Vesni V. Godina, ki ni bila samo izvrstna predavateljica, temveč ji je tudi pomagala, da se je spoprijela s svojo anoreksijo. Ker ni običajno, da se predavatelj tako osebno angažira za svoje študente, smo želeli o tem izvedeti več.
Na fakulteti imate v predavalnici desetine študentov. Ste sploh opazili Danajo, preden sta se povezali zaradi vašegamentorskega dela?
Vesna:Predavam več kot 40 let, zato hitro ločujem sposobnejše od manj sposobnih študentov, bolj zainteresirane od manj zainteresiranih. Z drugimi profesorji se ne pogovarjam o njih, če pa slučajno se, opažam, da jih enako presodimo. Danaja je spadala ne samo med sposobnejše, ampak tudi med bolj zainteresirane. Po njenem priimku se mi je zdelo, kdo je njen oče (Ivan Lorenčič, nekdanji ravnatelj II. gimnazije v Mariboru, op. a.), ampak nimam navade o tem spraševati študente. Tudi moja družina je bila zaradi očeta prepoznavna po priimku in vem, da je to za otroke zoprno. Zato je nisem vprašala, dokler ni sama tega omenila. Pri meni se študenti hitro ločijo na tiste, ki me imajo radi, in tiste, ki me ne marajo.
Vesna V. Godina ima res poseben sloves in študentje pred njo trepetajo. Kako je bilo pri vas, Danaja?
Danaja: Na dodiplomskem študiju sem sprva trepetala, saj sem o njej kot profesorici veliko slišala. Me je pa življenje izučilo, naj ne verjamem govoricam. Zame se je na študiju v Mariboru izkazala kot prva profesorica v šolskem sistemu, ki me ni sodila po priimku. Ljudje v šolstvu so vedeli, kdo je moj oče, zato zame ni bilo preprosto, saj so bila vedno prisotna pričakovanja.
In kako ste začutili, da se ji lahko odprete v stvareh, o katerih sicer niste bili pripravljeni govoriti?
Danaja:Ker so bila že njena predavanja na podiplomskem študiju zelo zanimiva, saj so vključevala tako teorijo kot zgodbe. Ko sva se začeli pogovarjati o magistrski nalogi, sem se počutila varno. Niti namignila ni, da želim motnje hranjenja preučevati, ker imam s tem težavo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
