Če niste življenjsko ogroženi oziroma hudo poškodovani, res dobro premislite, ali potrebujete ljubljansko urgenco. Zna se zgoditi, da boste dopoldne hitro na vrsti, če boste tja prišli popoldne ali zvečer, pa je 18-urno čakanje postalo skoraj že norma. Najhuje je na internistični prvi pomoči (IPP), ki jo je naša sogovornica z nedavno izkušnjo z urgence poimenovala kar urgentni bermudski trikotnik, saj od tam ne prideš tako kmalu. Vse se ustavi na tamkajšnjih hodnikih, saj na Interni kliniki primanjkuje postelj in negovalnega kadra zanje. Za to vemo že najmanj štiri leta, pa nič. Raje pustimo, da sistem crkne, kot da bi povišali plače najbolj obremenjenim medicinskim sestram.
Zapiramo ambulanto, pojdite na urgenco!
Več postelj in več medicinskih sester je namreč edina hitra rešitev, ki bo spraznila hodnike na internistični prvi pomoči. »Za nas je edina rešitev in najbolj dostojno za bolnike, da gredo, ko to potrebujejo, na oddelke bolnišnice. Tako bi se mi lahko posvetili našemu osnovnemu delu – skrbi za urgentne bolnike: hitra diagnostika, hitro zdravljenje in namestitev na pravo enoto. Če napeljete avtocesto do neke točke, od tam naprej pa imate gorsko stezico, je logično, kje se bo ustavilo! Pri nas. In potem vsi hodijo k nam, češ, kaj počnemo, da imamo tako gnečo. Zakaj bi mi zadrževali ljudi tukaj?!« začne brez okolišenja, saj za to nima časa, vodja internistične prve pomoči UKC Ljubljana doc. dr. Hugon Možina.
O kopičenju bolnikov
Internistična prva pomoč je specialistična služba, del urgentnega bloka UKC Ljubljana, in je pomemben del nujne medicinske pomoči. Je tisti del urgence, ki se najbolj napolni in je znan po prenapolnjenih hodnikih. Na urgenci je najmanjša gneča od 8. do 12. ure, a hodniki internistične prve pomoči – za tistimi drsnimi vrati, ki jih iz velike čakalnice upajoče gledate – so tudi takrat nabito polni.
»Če ostanejo ti ljudje pri nas (na hodniku), pomeni, da zdravniku, ki pride delat v urgentno ambulanto, vsak dan predamo še 15 bolnikov, ki so že pregledani in bi morali biti sprejeti na oddelek, a so tukaj obtičali za dan ali dva. In te je treba obravnavati, voditi diagnostiko ... Zanje ni prostora v bolnišnici, nimamo kam z njimi, in ti preobremenijo internistični oddelek. Temu v angleščini rečejo 'boarding' – in to je politično vprašanje tudi v Ameriki, ne samo pri nas. Ta pojav, da se vse več bremena primarnega zdravstva prenaša na urgenco, se dogaja po vsem svetu (na Irskem starejši bolniki pogosto na hospitalizacijo čakajo več kot 24 ur).«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
