V dneh, ko se vse okoli nas blešči, se nekaterim zdi še bolj noro, kako si zatiskamo oči, medtem ko se toliko ljudi srečuje z največjo moro. Predbožično norijo težko prenaša učiteljica in aktivistka Bojana Pivk Križnar, ki nam s svojim možem Tomom Križnarjem že desetletje odpira oči. Opozarjata, opominjata, tvegata svoje življenje. Da bi se zganili. Pomagali. Nekaj obljub sem in tja, kakšna se tudi izpolni, sicer pa bitko bijeta sama.
Zdi se ji, da z božično evforijo skušamo pregnati temo, v kateri smo se znašli. Ona je z mislimi drugje. Pri božiču v daljni Afriki. Dobra pripovedovalka je. Na OŠ 8 talcev Logatec je s svojimi zgodbami o daljni deželi zaznamovala že številne generacije. Morda so prav to otroci, ki bodo imeli moč, da bodo zgodbi napisali srečen konec. »Tudi takrat je bil čas božiča; in tema, popolna tema. Cerkev sta polnila veselje in radost, petje in igranje na doma narejenih inštrumentih sta se razlegala daleč naokoli. Le vsake toliko je snop svetlobe iz župnikove svetilke ob branju evangelija ošvrknil množico zbranih in dal priložnost belim ogrlicam zob, da so se lahko zasvetile. Samo dve ročni svetilki smo imeli, župnik in midva s Tomom. Po obredu so k nama prihajali ljudje, želeli so nama zaželeti vesele praznike. Množica se je malo razmaknila in s podrsavajočimi koraki se nama je približala gospa srednjih let. Stisk roke je bil hrapav, čutiti je bilo, da je nekaj drugače, predvsem ni bilo čutiti prstov. Evropska pamet je najprej pomislila na poškodbo ob kakšni hudi nesreči. Verjetno pa sem imela kar malo priprta usta, ko je nekdo iz množice dejal: 'Ruanda se že dolgo bori z gobavostjo.' V tistem trenutku je oče Edvard s svetilko posvetil na Ruandino roko in tam se je iz odprte rane stekal gnoj.« To je bilo ob božiču pred sedmimi leti pri Nubah, ki jih obiskujeta Bojana in Tomo. Iščeta rešitve, kako bi jim olajšala bolečine.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
