Čeprav je mislil, da bo jadralec, saj je nor na morje, jadrnice in ribolov, je enega naših najbolj znanih fotografov in svetovnega popotnika, ki je obiskal skoraj sto držav, Arneja Hodaliča življenje izstrelilo med poklicne fotografe. Zgodbe z najzanimivejših in življenjsko prelomnih potovanj skupaj z izjemnimi fotografijami je pred kratkim izdal v avtobiografski knjigi Moje svetlobe. Popelje nas po osupljivih avanturah, kot so osemmesečno jadranje po jugovzhodni Aziji in srečanje s pirati, obisk mističnega ljudstva Kogi med popolnim sončnim mrkom na štiritisočaku kolumbijskega pogorja Sierra Nevada de Santa Marta, kjer ga je na poti ugrabila gverilska skupina FARC, prigode s potapljanja pod ledom v Sibiriji in še veliko, veliko drugih.
V knjigi je zbral zgodbe, ki so mu najbolj spremenile pogled na svet, ter jih začinil z osebnimi razmisleki in trenutki iz svojega življenja. Preplet zgodb o ljudeh, kulturah in nenavadnih doživetjih razkriva svet skozi oči fotografa, ki trenutke ne le lovi, temveč jih tudi s strastjo pripoveduje. Knjiga je potovanje skozi življenje in večdesetletno kariero svetovnega fotoreporterja. V tej in prihodnjih številkah objavljamo nekaj prigod iz omenjene izdaje.
Iz poglavja Privilegirani požrešnež ob asketu
Za prvi večer v King David Hotelu se je predsednik dr. Janez Drnovšek odločil za malce bolj intimno večerjo, pred katero so me kot popolnega telebana na političnem parketu vljudno podučili, kaj se na taki večerji sme in česa ne. »Naročilo mesa ali rib v vsakem pogledu odpade. Predsednik je vegetarijanec ali celo vegan, in če kdo zraven njega naroči meso, bo najverjetneje vstal in zapustil mizo. Bontonsko najvarnejša odločitev bo, če naročiš tisto, kar bo naročil on!« so mi svetovali. Ko smo vstopili v sobico, kjer so se stene šibile od izbranih buteljk z vsega sveta, glavni chef in njegovi pomočniki pa so stali ob mizi kot vojaki pred bitko, sem se kot majhen otrok seveda veselil nepozabne predsedniške večerje. Uvodoma malo klepeta, potem pa je sledilo naročilo predjedi. Najprej predsednik, seveda … »Hm, jaz bi kozarec vode in nezabeljeno solato!« je dejal Drnovšek, in ko je prišla vrsta name, sem naročilo ubogljivo ponovil.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
