Skovala sem izraz »volilni turizem«, po Nizozemski, Britaniji in Franciji že četrtič letos. Rada občutim to posebno vzdušje, govorim z običajnimi ljudmi in na terenu pridobim lastno mnenje. Predsedniške ali parlamentarne volitve, včasih referendumi, celo v državicah, ki same po sebi niso pomembne, imajo lahko nenadejane posledice. K volji ljudi lahko pristavijo pisker interesov tudi drugi, milijarderji, razne industrije, upravljavci kriptovalut, celo tuji akterji.
Kjer Amerika vodi, drugi sledijo
Demokracija je ranljiv cvet. Kako ranljiv, sem ugotovila z brexitom. Čez noč sem ostala brez druge domovine. Jutro po referendumu sem tavala po Londonu, kot da me je dragi odpravil s SMS. Udeležbo velikega kapitala na referendumu sem zaznala že tedne pred njim. In od tega fiaska naprej sem se začela zanimati za volitve na splošno. Posredne ali neposredne posledice za širši prostor? Potek predvolilne kampanje? Viri, iz katerih se financira? Je kdo v ozadju, in če, kdo in zakaj? Volilni sistem in zakonodaja, potek volitev, rezultati? Pogoj za demokracijo je sprejemanje ali sprijaznjenje z rezultati. Če ne, je posledica anarhija ali diktatorstvo. Spodbijanje rezultata volitev leta 2020 je legitimiziral Donald Trump 6. januarja 2021, ko so njegovi privrženci vdrli v Kapitol, sedež ameriške demokratično izvoljene oblasti. To je bil črn dan za demokracijo. Če je brexit formiral Trumpa, je Trump navdahnil svet. Kjer Amerika vodi, drugi sledijo.
Nad letošnjimi ameriškimi volitvami visi senca takratnih izgredov. Pisma bralcev v Financial Timesu so predvolilni proces 2024 in pridruženo retoriko razglasila za »najboljšo demokracijo, ki se jo lahko kupi z denarjem«. Po poročilih ameriških televizij so to najdražje volitve v zgodovini. Grem gledat, bom tam.
Je to sploh demokracija?
Svoje prvo javnomnenjsko raziskavo opravim že pred vkrcanjem na letalo. Starejšemu paru, sta Američana iz Denverja, omenim, da letim v ZDA gledat volitve. Po videzu sta dobro situirana intelektualca, ki se vračata s poti po Evropi. Ognjevito rečeta, kako ju volitve skrbijo. Kako srečni smo v Evropi z demokracijo, ki deluje, pravita. V Britaniji že ne vedno, pomislim. Prezirata Trumpovo volilno telo, češ da so »sramotno klavrni«. Omenim »bitko milijarderjev« (naslov članka v Financial Timesu). »Trump sam spada mednje, pa se o tem nič ne govori. Vsaj navidezno ga financirajo drugi,« pravi gospod.
Mlada ženska na sosednjem letalskem sedežu je edinka iz nepremožne družine in je kot uspešna nogometašica dobila štipendijo na univerzi v Južni Karolini, v eni od zveznih držav, ki navijajo za Trumpa. »Pravi ameriški jug se začne od Severne Karoline navzdol in je popolnoma drug svet – skrajneži, vse mogoče verske ločine, lokalpatrioti z omejenim razumevanjem sveta. Tudi zdaj, ko mediji vendarle omogočajo širino, si svet tolmačijo skozi predsodke.« Koga bo volila? »Kamalo, ampak Washington voli demokrate s tako večino, da meni ni treba, ker moj glas ne bo k ničemur pripomogel. Sistema ameriških elektorskih glasov še sama ne razumem dobro.« Volila bo, pa ji volilni sistem ni jasen? Meni je sicer še manj. Je to sploh demokracija, če glas posameznika ne šteje? V 21. stoletju, v ZDA?
Kje so plakati za Trumpa?
Z letališča Dullus se v mesto peljeva s podzemno železnico. V Washingtonu je čudovit jesenski dan, neobičajno toplo. V vagon vstopi skupina maškar, starih okrog 20, očitno namenjenih na zabavo za noč čarovnic. Pričakovala bi kostume z našitimi okostnjaki in plašče z risbami lobanj, pa sopotnica pojasni, da maškare pogosto posnemajo športnike in junake iz televizijskih serij. Na eni od postaj se s sopotnico razideva, naslednji dan obkrožim okoliške ulice, čedalje popularnejše med premožneži, ki izrivajo nekdanje prebivalce. Dobrih sto let stare hiše se umikajo razkošju novih. Vrtovi in hiše bodo še kakšen teden okrašeni z oranžnimi bučami, strahovi, lučkami ter hektarji pajčevin. Tudi kakšen okostnjak se najde. Na trato ob pločnikih so zabiti koli s plakati, ki oglašujejo predsedniško kandidaturo Kamale Harris, včasih skupaj z njenim potencialnim podpredsednikom Timom Walzom. Obhodim vso četrt in sosednje, nikjer nobenega plakata za kandidaturo Donalda Trumpa.
Pojasnijo mi, da je Trump popularnejši v predmestjih, še bolj na podeželju, predvsem pa v južnih ameriških zveznih državah in tokrat še v krajih, ki sta jih prizadela inflacija ter rast cen. Vztrajam, da hočem videti tudi republikanske plakate. Najbližje bom našla v Virginiji, zvezni državi na drugem bregu reke Potomac. Gostitelj me zapelje čez legendarni Chain Bridge, verižni most, zapisan v zgodovino ameriške državljanske vojne med severom in jugom (1861–65). Povod za vojno je bilo vprašanje sužnjelastništva, zaradi katerega se je enajst južnih držav odcepilo od Zveze in ustanovilo Konfederacijo ameriških držav. Industrializirano gospodarstvo na severu je zahtevalo prost dotok delovne sile, pretežno kmetijski jug je vztrajal, da za obdelovanje plantaž potrebuje sužnje. Meja med severom in jugom, ki je potekala po reki Potomac, je še vedno zasidrana v psihi južnega dela Združenih držav. Še po 150 letih sta sever in jug različni kulturi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
