To je počela že v Makedoniji, kjer je kuhala za otroke brez staršev, v Mariboru pa se je povezala z Barbaro Novak iz humanitarnega društva Ni-Lu in skupaj sta se domislili kako pomagati, ideja je zaživela v začetku oktobra.
Julija, ki se je rodila in del svojega življenja preživela v Nemčiji, je do selitve v Slovenijo pred petimi leti skupaj z možem vodila gostilno v vasici pri Berovem v Makedoniji. Že tam je veliko pomagala ljudem v stiski, predvsem otrokom brez staršev, imela je celo certifikat za rejnico. Ob dveh svojih fantih bi z veseljem poskrbela še za kakšno deklico, se je nasmehnila. A zaradi neurejenih razmer v Makedoniji se je družina odločila za selitev v Slovenijo. »Tukaj vse bolje deluje – izobraževanje, sociala, zdravstveno varstvo, vedno dobim tisto, kar iščem, sistem je povsem drugačen. Vedno bom hvaležna slovenskim zdravnikom, ki so tako lepo poskrbeli za mlajšega sina, ko je zbolel za hudo pljučnico,« je povedala. V Slovenijo je najprej prišel mož, leto pozneje pa se mu je pridružila vsa družina. Julija je s starejšim sinom najprej odprla Picerijo Skopje. Epidemija covida pa jih je pahnila v borbo za preživetje. Znašli so se tako, da so hrano razvažali po domovih, še mož je pomagal dostavljati. Po epidemiji pa se je od gostinskega dela najprej poslovil mož, nato pa še sin in njegova punca. Vrgli so jo v vodo in zaplavala je sama. Sprva je bilo težko, sploh ko si ne moreš kar tako vzeti bolniške, toda danes, ko ji mož kdaj reče, naj se umakne iz tega dela, ker sploh nimata več časa zase, tega ne more. Obožuje svoje delo. Aprila so se preselili v večje gostišče, kjer smo se tudi srečali, in pravi, da je zadovoljna, le kar se tiče parkiranja, bi bilo lahko malce bolje urejeno. Kuhajo tako makedonske kot tudi slovenske jedi in več kot Makedoncev, za katere je mislila, da bodo z veseljem prihajali, je Slovencev, ki se radi vračajo. Ker kuhajo sproti in vedno svežo hrano, ob koncu dneva ne ostane nič, kar bi lahko razdelila ljudem v stiski, zato je poiskala drugo možnost.
Pomagala bi vsak dan
Povezala se je z Barbaro Novak iz humanitarnega društva Ni-Lu, ki ji je že pred časom pisala, ali bi lahko kakorkoli sodelovali. Dobili sta se in se domenili, da bo enkrat na teden pripravila hrano za družino ali posameznika, ki potrebuje topel obrok. »Če bi imela več prometa, bi vsak dan koga nahranila,« pravi julija. Topel obrok družine lahko dobijo in ga pojejo kar v gostilni. Ker pa se jim je nerodno na tak način izpostavljati, jim ga po navadi dostavi kar Barbara, ali kateri od prostovoljcev iz društva. »Prikrite revščine in teh, ki so dejansko na dnu, je veliko več, kot si mislimo. Nerodno se jim je izpostavljati. Ampak včasih morajo preko tega – ko so lačni otroci, si v to prisiljen. Imam mamice, ki so mi napisale, da so po šest mesecev zbirale pogum, preden so me poiskale,« odkrije Barbara.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
