Mi smo jim še posebej pozorno prisluhnili na živahni razpravi ob predstavitvi knjige Jedrska energija – ne, hvala, ki jo je povsem brez honorarja napisal dr. Dušan Plut, izdal pa Inštitut za ekologijo (Časopis za kritiko znanosti). Na 250 straneh je argumentiral, podrobno razložil in predstavil (s številnimi viri) dva scenarija energetskega prehoda: tistega kombiniranega z obnovljivimi viri energije (OVE) ter tistega z jedrsko energijo in JEK 2. Iz knjige jasno izhaja in o tem so se strinjali domala vsi prisotni na razpravi (med njimi energetski strokovnjak, pa jedrski strokovnjak, ekologi, poznavalci trajnostnega prehoda, fizik, elektroinženirji, strojniki, družboslovci ...), da je jedrski scenarij veliko dražji kot kombinacija z OVE, predvsem pa jih skrbi cena projekta – grozljivo ga bomo preplačali.
Bivši državni sekretar za okolje in prostor ter poznavalec podnebne in trajnostne krize Zoran Kus je med drugim povedal, da smo priča zori sončne dobe in največje svetovne energetske revolucije v zgodovini, ne jedrske. In s tem prepolovitvi cen električne energije do leta 2030. Ker javnost ni dovolj dobro obveščena za odločanje o tako pomembnem vprašanju naše prihodnosti, poziva k prestavitvi referenduma za vsaj šest ali še bolje, 12 mesecev, saj bi lahko v tem času vlada ali državni zbor naročila neodvisno strokovno študijo pri mednarodnih institucijah (naj bodo vključeni tudi naši strokovnjaki), pri čemer je treba preprečiti navzkrižje interesov, potem pa naj vlada naroči še recenzijo. Nato naj se pred ljudmi razgrnejo ugotovitve oziroma podatki o vseh stroških, cenah obeh scenarijev za prihodnost. Šele takrat bi se lahko informirano in racionalno odločili, meni Kus in se sprašuje, zakaj bi bil razumen človek proti temu. Zakaj bi šli na referendum brez podatkov?
Kako to počno v Švici
Švicarji so se o svoji (energetski) prihodnosti pogovarjali 40 let – in se nato na referendumu leta 2017 odločili za podaljšanje obstoječih jedrskih elektrarn in da ne bodo gradili novih. »Odločili so se, da bodo porabo primarne energije zmanjšali na polovico – toliko, kot je züriški raziskovalni inštitut predlagal, da je tista količina energije, ki omogoča materialno blagostanje. Švica je po 12-letnem raziskovanju leta 2022 sprejela tudi odločitev, da bo sama poskrbela za izrabljeno jedrsko gorivo, ker se jim zdi nepošteno, da bi druge države nosile težo tisočih generacij. Stavijo pa na sončno energijo, pa so manj osončeni kot Slovenija,« je povedal dr. Dušan Plut, ki je sicer nasprotnik jedrske energije že od nekdaj, čeprav tudi jasno prizna, da prehod brez nje ne bo mogoč (ampak nikakor ne z gradnjo nove JE).
Navedel je tudi scenarij o stoodstotni rabi OVE v Sloveniji, ki ga je izdelal prof. Andrej Gubina (strokovnjak za energetske strategije). Ta je zaključil, da imamo za uresničitev tega scenarija v naši državi vse možnosti. »Takšne podatke alternativnega scenarija potrebujemo! Četudi bomo zgradili JE, bomo za premostitveno obdobje (in takrat, ko ne bo obratovala) potrebovali plinske elektrarne. Te bodo rezerva za kritično obdobje, je povedal tudi direktor Elesa Aleksander Mervar. Drugi scenarij ni utopičen,« pravi Plut.
Tako ne bomo rešili človeštva
Plut trdi, da zadnje obdobje ni obdobje jedrske renesanse, kot nas želijo v zadnjem času prepričati mnogi. »Zakaj to lahko trdim? Ker je leta 1996 jedrska energija na globalni ravni pokrivala okoli 17,5 odstotka proizvedene oziroma porabljene električne energije, zadnji podatek za leto 2023 pa kaže, da danes jedrske elektrarne po svetu proizvajajo samo devet odstotkov vse električne energije. Govoriti, da bo jedrska energija rešila človeštvo, je zgrešeno. Vsi drugi viri in viri, o katerih še nič ne vemo (zaradi izjemnega tehnološkega napredka in tudi kapitalskih vložkov, ki se skrivajo izven proizvodnje jedrske energije), kažejo na prihodnost človeštva v obnovljivih virih energije. Ampak tudi ti ne bodo rešili energetske in razvojne prihodnosti. Moje ključno sporočilo je, da bi se morali danes pogovarjati predvsem o tem, kako varčevati in zmanjševati porabo primarne energije,« je povedal Plut, ki meni, da lahko z razpravo o ohranitvi planeta kar zaključimo, če bomo vztrajali pri mišljenju, da je dvig blagostanja mogoč samo na račun povečanja porabe energije. »S porabo energije in materialov, pozidavo in degradacijo prostora presegamo zmogljivosti planetarnega ekosistema za dva. Svojim vnukom ne želim zapustiti takega načina razmišljanja in takšnega načina dviga blagostanja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
