Eni so preplašeni, osramočeni in potegnjeni v svoj oklep, drugi bi se najraje stepli s celim svetom, tretji se ne morejo odlepiti od zaslona svojega mobilnika, le redko kateri pa je vsaj bolj ali manj v redu. Toda sončni dnevi in ljubeča beseda zmorejo dodobra zaceliti tudi najhujše rane – in tako se v desetih dneh na letovanju pod vodstvom srčnih spremljevalk in spremljevalcev ter Zveze Anite Ogulin – ZPM vsi otroci z različnimi zgodbami povežejo v eno samo: zgodbo o ponovno najdenem otroštvu.
»V vsaki skupini se najde kateri, ki se težko znajde in se ne zna vključiti,« začne Monika Erjavec Bizjak, ki na Zvezi vodi projekt tabora Dobro sem, sicer pa kot vzgojiteljica na letovanjih spremlja otroke že dvajset let. »Mnogi trpijo za pomanjkanjem osnovnih socialnih veščin, imajo povsem razrušeno samozavest, zaradi česar dvomijo o sebi in se sprašujejo, ali so sploh vredni in zadosti zanimivi, da jih drugi sprejmejo. Otroci iz družin, kjer se dogajajo različne oblike nasilja, so največkrat tako polni besa, da jih kar razganja, in potem kričijo, žalijo, se zapletajo v spore ter tako opozarjajo na svoje travme.« Nekateri otroci nasilje izkušajo sami, drugi so neme priče nenehnih konfliktov in trpinčenja med svojimi starši, od fizičnega in psihološkega pa do ekonomskega in spolnega nasilja.
Te oblike izražanja stisk, tako značilne za mala bitja, ki ne znajo in ne morejo drugače, saj jih pač ni nihče opolnomočil, so tako rekoč stalnica počitnic, taborov in ekskurzij, ki jih organizirajo človekoljubne organizacije. V zadnjih letih pa dolgoletne spremljevalke pri Zvezi Anite Ogulin na letovanjih v istrski Zambratiji, Kranjski Gori in Bohinju opažajo še porast drugih težav, ki so specifične za sedanji čas, razlaga vodja počitniških aktivnosti Nina Balent. »Zlasti se povečujejo stiske s področja duševnega zdravja. Veliko je motenj hranjenja, zlasti pri dekletih. Opažam tudi, da se otroci v vse večji meri primerjajo med sabo in iščejo potrditve pri vrstnikih, nemalokrat pa te primerjave tudi pripeljejo do konfliktov s tistimi, ki so drugačni.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
