In potem ni letela nikoli več. S fotografom sva jo šla iskat v šišenski dom upokojencev, tam je živela s prijateljico, obe sta imeli čez 90 let. Imeli sta skupne sanitarije, a vsaka svojo sobo. Obe dobrovoljni, s popolnoma jasno glavo. Ko smo se poslavljali, sta si planili v čvrst objem. Pa saj jo bomo pripeljali nazaj, sem rekla v zadregi. Pojasnili sta, da se zmeraj objameta, kadar se razideta, pa tudi zvečer, ker ne vesta, če bosta zjutraj še obe živi, in še posebej zjutraj – ker sta živi.
Vidite, tako nekako sem si, takrat še zelo mlada, predstavljala dolgotrajno oskrbo. Nekje na varnem v domu, po možnosti z nekom, ki ti je blizu; gospa je imela sina na drugem koncu sveta. In zdaj sem pred tem, da v silnem strahu razmišljam, kaj bo, ko bom onemogla. Seveda se zanašam na svoje bližnje, a koliko sploh imajo vpogleda in vpliva na življenje v tako imenovanih institucijah, še posebej takrat, ko so oskrbovanci popolnoma odvisni od drugih? Teto, ki se je zvijala od bolečin, so sorodniki na silo odpeljali v bolnišnico, in tam so ugotovili, da ima vnet mehur in ledvice, zaradi tega je potem tudi umrla, v domu pa niso opazili nič posebnega. Človek pač začne nekega dne umirati, so pojasnili. To je sicer res, ampak ali se nismo dogovorili, da se bo to dogajalo brez bolečin, in, oprostite, vnetje je mogoče ukrotiti.
V Evropi je vsak peti prebivalec starejši od 65 let, ne bo dolgo, ko bo v tem kategoriji vsak četrti. V dokumentarcu o trgovanju s starostjo, ki je bil nedavno na nacionalki, so razgrnili probleme z dolgotrajno oskrbo, ki so povsod. Starost in njene tegobe so hitro zavohali zasebniki in začeli državam radodarno ponujati svoje storitve – mi bomo zgradili in poskrbeli za vse, uporabniki bodo plačali, država pa subvencionirala. Čeprav so domovi za starejše praviloma neprofitna ustanova, se tudi v njih očitno najde dober zaslužek. Med najbolj ekspanzivnimi multinacionalkami je francoski Domus Vi, ki je popolnoma zavzel tudi Španijo, kar 90 odstotkov domske nege je tam v zasebnih rokah. Saj je jasno, da kapital natančno preračuna, koliko dobička lahko iztisne iz svoje investicije. Predpisi natančno določajo, koliko zaposlenih mora biti na določeno število oskrbovancev, in če jih je premalo, dom plača 6.000 evrov kazni. Negovalka pa stane 20.000 evrov. Torej je jasno, kaj se bolj splača. Podhranjenost, dehidracijo, preležanine, ki jih opažajo svojci, lastniki Domusa Vi valijo na oskrbovance – pač nočejo jesti, piti in se obračati.
Britanci so svoje domove prepustili skladom, ki z njimi trgujejo po svoje, kakšne zanimive zgradbe recimo mrtvo hladno prodajo, svojcem pa so dolžni povedati le en mesec prej, preden se dom zapre. Oskrba je podobna kot v Španiji. Nemci imajo 80 odstotkov dolgotrajne oskrbe v obliki pomoči na domu, izvajajo jo različne (zasebne) agencije, ki uvažajo negovalke z vzhoda. Nekatere pri svojih varovancih tudi živijo. Posebej zanimiv sistem imajo Danci, pri njih so za dolgotrajno oskrbo odgovorne občine, ki bi se tudi rade rešile te odgovornosti, a jim ne gre dobro od rok. Mlajši danski upokojenci jim gledajo pod prste, več kot milijon jih je v združenju, nadzorujejo ustanove, iščejo različne oblike varstva in pregledujejo nabrekle račune za oskrbo, kjer je marsikaj, kar tja ne sodi. Trgovci s starostjo, ki je je vedno več, na Danskem ne najdejo veliko profita. Zato ga je pa drugod očitno dovolj, sicer se s tem ne bi ukvarjali. Tudi pri nas.
Glejte, tisti, ki imajo denar, si pač zagotovijo primerno nego, ko jo potrebujejo – o teh pravzaprav ne razpravljamo. Kaj pa vsi drugi? Že tako imenovani srednji razred v podobi izobražencev in majhnih podjetnikov pri nas s svojimi pokojninami komajda pokrije domsko ali kakšno drugo varstvo, ljudje s povprečno ali še manjšo pokojnino pa se morajo zanašati na prispevke bližnjih ali na rubež premoženja, če ga imajo. Z obveznimi prispevki za dolgotrajno oskrbo bomo sicer nekaj problemov rešili, a kako si bomo zagotovili, da ne bomo v tistih kritičnih onemoglih dneh umirali od lakote, žeje, vnetij in preležanin?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
