Strokovni center oziroma mladinski dom je trajnejša oblika namestitve za otroke in mladostnike s čustveno-vedenjskimi motnjami ter sodi pod okrilje ministrstva za vzgojo in izobraževanje, saj gre za vzgojno-izobraževalno institucijo. Ampak otroci, ki so nameščeni v te domove, še zdaleč niso »samo« vzgojni problem. »Nenehno se pregovarjamo s centri za socialno delo in zdravstvenimi ustanovami, ker za premnoge otroke ni ustrezno poskrbljeno. Pri nas je že v varnih rokah, ampak za njegovo zdravje nas skrbi. Duševne stiske, za katerimi trpi večina otrok pri nas, so namreč izjemno hude. Ne morete si predstavljati, iz kakšnih družin prihajajo. Dokler nisem prišla delat v mladinski dom, nisem vedela, kako poškodovani in trpinčeni, pravzaprav uničeni so številni otroci. In takšni zelo težko najdejo v življenju potem pravo pot. Travme so prehude,« začne pogovor zaposlena v enem izmed devetih strokovnih centrov v naši državi. Da ne bi imela težav, je prosila za anonimnost.
Razlogi, zakaj so otroci v mladinskem domu, so različni: bodisi gre za nasilje v družini (alkohol, droge), spolne zlorabe (največkrat s strani staršev, očimov), otroci imajo težave s samopoškodovanjem, samomorilnostjo, duševnimi težavami, so odvisniki – precej jih je odvisnih od računalnika oziroma elektronskih naprav in jih starši ne morejo več krotiti, otroci zaradi tega zavračajo šolo, starši jih ne morejo več pripraviti, da bi hodili vanjo; tu so še mladostniki, ki so nasilni do staršev. Strokovni sodelavci v mladinskih domovih opažajo, da so otroci staršem zaradi permisivne vzgoje zrasli čez glavo, in ko jim ti naposled želijo postaviti meje, je za to že prepozno. Doslednost in pravila od staršev zahtevajo trud, razvaditi otroka je veliko lažje. Ko želiš stopiti na zavoro, je prepozno, starši takrat ne morejo več vzpostaviti avtoritete. In tovrstna nemoč staršev je v porastu.
Kdo bo pomagal mladim?
Mladinski domovi pokajo po šivih, potrdi sogovornica. Rešitev vidi v ustreznem nameščanju. »V strokovne centre nameščajo mlade z raznovrstnimi težavami, pri nas so takšni z resnimi zdravstvenimi težavami, ki bi morali v zdravstveno ustanovo (odvisniki, duševne motnje ...), veliko pa bi jih sodilo tudi v Prevzgojni dom Radeče (za mladoletne storilce kaznivih dejanj, zavod sodi pod okrilje Ministrstva za pravosodje – Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, op. a.). Poglejmo primer otroka, starega 14 ali 15 let, ki je že odvisnik od trdih drog. Na zdravljenje bi moral v ustrezno ustanovo, tam ga sprejmejo, ampak ker mora za to izraziti svojo voljo – gre za svobodno odločitev – si po enem tednu premisli (najbrž mu tam res ni fino) in pride nazaj k nam. Njegova težava, odvisnost, pa ostaja. Povejte mi, kateri otrok je pri teh letih zmožen zrelosti, da bo vedel, da mu tako zdravljenje koristi in bo na to prostovoljno pristal?!«
Sogovornica navede še drug primer, ko se je otrok predoziral s tabletami, odpeljali so ga v bolnišnico in že čez tri ure so ga dobili v mladinski dom. Njegove težave, zaradi katerih je to počel (in bo verjetno še), pa ostajajo. Iz zdravstvene ustanove so ob odpustu sporočili, da otrok ne kaže več znakov, da bi bil nevaren samemu sebi. Tako to deluje pri nas.« Zato se ne čudi, da vzgojitelji v takih zavodih dajejo odpovedi in se odločajo za manj zahtevna delovna mesta. Pri njih otroci namreč nikoli niso sami – ne podnevi ne ponoči.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
