Kako smo se srečali
Nad mano živita dva izjemno zanimiva človeka. Imata najvišjo teraso v Izoli, s katere se vidi na vse strani, je navdušeno pripovedovala prijateljica, ki sem jo po dolgem času srečala v Izoli. Kar potrkali sva na njuna vrata in se povabili, najprej na teraso, potem pa v dnevno sobo, kjer zakonski par Zadnik z navdušenjem gosti sorodnike, prijatelje in mimobežnike, kot sem bila sama. Visokorasli gospod Aleksander, šarmanten še pa še (rojen leta 1943, a leta dobro skriva), se je zdel pripravljen, da nama pove vse, kar naju bo zanimalo. Izjemen spomin ima. Spomni se ulice v Trstu, kjer so živeli nekaj mesecev pri teti Mariji, tik preden so odpotovali na drug konec sveta v novo življenje. »Via Donatello numero otto,« je rekel, odšel po računalnik in s ponosom pokazal najprej kraško kamnito hišo v Hrpeljah, iz katere so se izselili, potem pa še ladjo, s katero so pluli na drug konec sveta.
Morali so oditi
Pisalo se je leto 1949, ko se je Aleksandrov oče, rekli so mu Pepi, odločil, da bo svojo družino, dva sinova in ženo, odpeljal iz Hrpelj v Avstralijo. V Hrpeljah so imeli zelo priljubljeno gostilno, kamor so zahajali tisti, ki so vedeli, kje se dobi dobra hrana in pije dobro vino. Takratna oblast po vojni je zaradi manjše tovarne, ki so jo gradili v bližini, želela, da bi Pepi iz svoje gostilne naredil menzo za delavce, vendar se uporni in ponosni Kraševec s tem ni strinjal. Ni želel spremeniti dejavnosti. S svoje kraške domačije se je z ženo Vero in sinovoma najprej preselil v Trst k sorodnici. Tri možnosti so bile, je pripovedoval gospod Zadnik v kraševskem narečju, kot se ga spominja iz leta 1949: Kanada, Argentina ali Avstralija. Pretehtala je Avstralija. A oče je vseskozi ostal zaveden Slovenec.
Avstralija, obljubljena dežela
Z ladjo, imenovano Oxfordshire, so iz Neaplja do Pertha potovali 30 dni. Mama Vera, se spominja sin, ni želela na pot. Oče ji je dal za razmislek tri dni. Za Avstralijo so se odločili, ker se jim je po pripovedovanju tete iz Trsta zdela obljubljena dežela, polna jezer, ki so tudi v Kanadi, vendar jim je bolj od kanadskega hladu dišalo milejše podnebje. Ko so prispeli, so bili razočarani, ker so bili nameščeni v nekem naselju za priseljence v puščavskem delu Avstralije. Aleksander je pokazal fotografije. Tam se je oče zaposlil v rudniku zlata. Življenje je teklo naprej. Pridne slovenske roke, uporni duh in prijeten karakter so bili tisto, kar je družino držalo na površju. Bratoma se je pridružil še en brat. Vsi trije so se šolali. Aleksander je postal strojni inženir in se zaposlil v britansko-avstralski korporaciji Rio Tinto, ki se ukvarja z rudarjenjem in pridobivanjem kovin, v njej je ostal do upokojitve in še potem, je rekel, jim ni dal miru. Lani sta z ženo Megan prodala čudovito družinsko hišo v Melbournu – pokazala sta mi fotografij in zajemala sem sapo. Kengurujčki so menda kar k oknu hodili. Narava je bila na dosegu roke. Aleksandru je uspelo, da je svojo družino zmogel lepo materialno preskrbeti, ampak Megan je povedala, da so imeli ves čas v mislih kakovost življenja, ki se meri po prostem času, ne samo po tem, da se veliko dela in služi. Aleksander je imel veliko poslovnih priložnosti, a mu je uspelo zadržati neko ravnotežje. »Nikoli nisem želel biti pomemben, želel sem biti svoboden.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
