Minilo je nekaj let, a je spomin še vedno živ, kot bi se pripetilo včeraj. Za Andreja se je namreč prijeten morski dopust v bližini Crikvenice spreobrnil v nekaj ur trajajočo agonijo. Druženje na pomolu, kjer je mladina lovila ribe, odrasli pa sproščeno kramljali, se je namreč spremenilo v nočno moro, ko je eden izmed otrok ujel precej borbeno ribo. »Ker se je močno upirala, sem fantu priskočil na pomoč in jo hitro zgrabil, da bi jo lažje snel s trnka. Vse se je zgodilo tako hitro. Čeprav sem v prstih začutil ostro bolečino in ribo nagonsko spustil iz rok, sem jo med njeno borbo sekundo zatem znova preprijel, pri čemer je vame izločila veliko količino strupa. Ob drugem zbodljaju mi je postalo jasno, da imam opravka z morskim zmajem, ki ga med njegovim divjim opletanjem po zraku žal nisem prepoznal.«
Boleče srečanje
Za Andreja navadni morski zmaj sicer ni neznana riba, saj so ga s prijatelji pri ribolovu večkrat potegnili iz vode. A takrat so bili vedno opremljeni z rokavicami in kleščami, da so užitni ribi poščipali trnje, tokrat pa ga je srečanje ujelo nepripravljenega. »Spomnim se, da je strup začel učinkovati neverjetno hitro. Pekoč občutek po zbodljaju se je razlil v bolečino, roka je začela močno zatekati, vse bolj čudno pa sem se počutil tudi v glavi. Čeprav sem stežka zbral misli, mi je ostalo v spominu, da gre za termolabilen strup in da moram roko hitro potisniti v vročo vodo,« pove Andrej, ki je v mukah tekel do najbližje pipe z vročo vodo, a mu zaradi prevelike količine vbrizganega strupa žal ni pomagala.
Ure v agoniji
»Soproga me je zatem hitro odpeljala v zdravstveno ambulanto. Zdravnik mi je vbrizgal tri injekcije, vendar po njih nisem občutil olajšanja. Ravno nasprotno, najtežji del preizkušnje me je šele čakal.« In kaj se je dogajalo zatem? »Čista agonija,« se spači Andrej in poudari, da tako grozljive bolečine ni še nikoli izkusil. Vsakokrat, ko je pomislil, da je ne bo več prenesel, se je le še okrepila.
»Kljub zdravniški oskrbi se je situacija poslabševala. Ko sem vročičen in premočen ležal v prikolici, me je od tresavice metalo po postelji, zapuščati pa me je začel tudi razum, saj je postala bolečina tako nečloveška, da bi si najraje odrezal roko! Po sinovem predlogu so domači še enkrat poskusili z vročo vodo, le da so jo tokrat segreli na štedilniku.« Pa je pomagalo? »Ja, bolečina je postala v trenutku znosnejša, nekje po eni minuti pa lahko rečem, da je popustila. Roko sem v posodi namakal približno dve uri, žena pa je skrbela, da je bila voda ves čas ekstremno vroča. Potem se je stanje umirilo. Je pa res, da sem ob stiskanju prstov čutil ostro bolečino še več mesecev,« povzame spomine sogovornik in predse stegni obe roki, ki še nekaj let po dogodku nista enaki.
Leva roka je še vedno nekoliko otekla, poleg tega se ji gibljivost ni povsem povrnila. »Dlani ne morem povsem stisniti v pest, saj me zateguje. Res zanimivo, da ni izzvenelo,« pripomni Andrej, ki poleg na previdnost pri ribolovu opozarja tudi na nepredvidene dogodke, ko kopalci stopijo na strupeno ribo, ki se skriva v pesku.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
