Triletna psička Kira je mešanka s kraškim ovčarjem. Ena redkih svetlih točk njenega pasjega življenja je bila Nuša Jezeršek iz društva Pasja nota, ki je zanjo praktično prečesala že celo Slovenijo, da bi ji našla ljubeč dom. Žal brez uspeha.
Nuša Jezeršek je Kiro spoznala pred dobrim letom, ko je v zavetišče v Trebnjem peljala donacije. Ko je bila že ravno tam, si je želela sprehoditi katerega od nesrečnih kosmatincev, a ji oskrbnik tega ni dovolil. Zato sta se s prijateljico zlagali, da se zanimata za posvojitev. »Pripeljal je – kot je povedal – najmanj problematičnega psa, triletno psičko Kiro, in dovolil, da se na kratko sprehodimo. Drugi psi so se tako drli iz boksov, da je bilo kaotično. Ne znam ubesediti Kirinega navdušenja, ko je prišla izza ograje – kot da je na sprehodu prvič in zadnjič, vmes pa je dobesedno pogoltnila vsak priboljšek, ki je padel iz mojega žepa. Nazaj grede se je vrgla na hrbet in se pustila pobožati. V zavetišče je šla brez problema, kar mi je dalo vedeti, da boljšega doma ni poznala in da mora biti tu že dolgo. Pozneje sem izvedela – skoraj dve leti. Dve leti v boksu z občasnim izpustom v majhen ograjen prostor, medtem ko jim čistijo bokse.« O tem, da bi Kiro posvojila, ni razmišljala, saj je imela doma bolnega pasjega 14-letnika, ki ni maral drugih psov. »Se mi je pa nežna duša usidrala v srce in sem v naslednjih mesecih prosila prijatelje, da so prišli v zavetišče pod pretvezo, da se zanimajo za psa, da smo jo lahko sprehajali,« se spominja.
Doma, a ne za dolgo
Julija letos pa je njen kuža Ego zapustil ta svet. »Človek se na to nikoli ne more pripraviti. Z njim je umrl del mene. Pravzaprav sem mu egoistično dovolila oditi šele, ko mi je prijateljica rekla: Odreši ga, reši koga drugega ... Že dan po njegovi smrti sem se odločila, da naša hiša ne bo prazna. Odšla sem v Trebnje po Kiro. Bila je velika in na videz prav nič lepa. Vzela jo bom, ker je nihče drug noče,« je razmišljala in kmalu ugotovila svojo zmoto. »V vsej svoji pasji karieri še nisem slišala od mimoidočih toliko pohval glede videza psa.« Bilo ji je hudo, ker nikakor ni hotela iti v avto. »Potem pa jo je 'oskrbnik' zagrabil in v sekundi je bila v avtu. Vso pot je bila zelo živčna in vse do Ljubljane se ni umirila. Ko smo jo prvič spustili na vrt za hišo, je živčno tekala gor in dol ter kmalu zagledala svoje nove družinske člane – naše tri velike kunčje otroke. Vsi trije so rešenčki, ki uživajo na dvajsetih kvadratih zajčjega raja. Žal ne vem, kaj si je mislila Kira, da so igrače ali plen, ampak hotela je k njim in naleteli smo na prvo težavo. Če ne želimo tvegati, je treba kuncem povišati ograjo. Trajalo je dva tedna, da jih je sprejela. Mislila sem, da je največji problem mimo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
