Začelo se je čudovito. Hčerki sta bili preko slušalk priklopljeni vsaka na svoj pametni telefon. Urša (v nekem smislu moja žena, čeprav nisva poročena) pa je imela v rokah nekoliko bolj konservativen pripomoček – revijo Jana. Jaz sem za volanom užival v jutranji pokrajini.
Po kakšnih dveh urah vožnje se je zadaj oglasila Pika (starejša hčerka) in mi rekla, da mora Bond (naš ljubljeni kužek) lulat in kakat, hkrati pa je Urša dodala, da je tudi čas za malico. Ustavili smo se pred trgovskim centrom nekaj deset kilometrov vzhodno od Zagreba, Pika in Vita (mlajša hčerka) sta vpregli Bonda in se z njim sprehajali po ogromnem parkirišču. Urša je odšla po nakupih, jaz pa sem sredi parkirišča z očmi iskal kakšno zanimivost dežele. Nisem jo zapazil. Čez lep čas, ko se je Urša vrnila z dvema vrečkama (med drugim je kupila set nožev za sire), smo se dobili pri avtu, kjer naj bi pomalicali. Pika je povedala, da je Bond sicer lulal, ni pa kakal. »Nič hudega,« sem rekel. »Bomo pa po malici še malo počakali.«
Ko smo pomalicali pred avtom, ki je bil parkiran ravno nad osrednjim kanalizacijskim jaškom, smo vsi skupaj prepričevali Bonda: »Bondi, lulaj, kakaj! Lulaj, kakaj!« Hodil je pred nami in ovohaval prazno embalažo, ki se je razprostirala širom po parkirišču. Sem ter tja se je ozrl nazaj in nas začudeno pogledal, kot da ne razume, v kaj ga prepričujemo. Ker s kakanjem naposled ni bilo nič, smo po eni uri odšli. »Bo kakal v Bosni,« sem suvereno zaključil.
Vesoljni potop
Po dobri uri vožnje smo v Gradiški prečkali hrvaško-bosansko mejo. Takoj po prehodu sta hčerki vztrajali, da mora Bond zdaj kakat, saj smo v Bosni. Vztrajal sem, naj zdrži vsaj do Jajca, kjer se bomo ustavili za dlje časa in kjer bo lahko v miru kakal. Predlog je bil sprejet z neodobravanjem.
Ko smo prispeli v Jajce, je lilo kot iz škafa. Mislim, da letos ni še nikdar nikjer tako močno deževalo. Bilo je, kot da se mogočni slapovi Plive ne stekajo v Vrbas, ampak na nas. Predlagal sem, da bi malo počakali v avtu, da se izlije, saj sem bil prepričan, da mora biti količina vode, ki pada z neba, omejena. Očitno sem se motil. Padalo je brez konca. Gledal sem skozi šipo, ki jo je oblivala voda, in se poskušal vživeti v Noeta.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
