»Po rojstvu otrok placente, ki služi za izmenjavo hranil med materjo in otrokom, ne potrebuje več, zato postane odpadek, za katerega veljajo splošna pravila o ravnanju z odpadki,« so zapisali in za kršitelje določili globe do 30.000 evrov. »Pravica do posteljice je v razvitem svetu nekaj, o čemer se ne sprašuje,« pravi samostojna babica Nina Radin, ki meni, da njena vloga babice ni združljiva s prisilnim odvzemom placent.
»Moje trdno stališče je, da posteljica pripada ženski. Njeno telo jo je ustvarilo, zato ji tudi pripada. In nesprejemljivo je, da jo država označi za odpadek in si vzame pravico do njenega odvzema, tudi če se ženska s tem ne strinja. Sama v tem vidim samo naslednji korak v mehanizaciji procesa poroda, v katerem je ženska samo objekt in ki popolnoma prezre njene želje ter svobodo odločanja o sebi in svojem telesu. V kulturah, ki so še povezane z naravo, kjer še verjamejo v moč rituala, kar smo mi, žal, že zdavnaj izgubili, se s posteljico ravna z največjim spoštovanjem. 'Napredna, razvita' zahodna kultura jo raje označi za odpadek in vrže v smeti,« se je na obvestilo ministrstva odzvala tudi Ana Dolinar.
Posadijo drevo
Veliko kultur posteljico obredno zakoplje in na tistem kraju posadi drevo. To so počeli tudi naši staroverci. V knjigi Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba lahko preberemo, da je glavna babica otroka, ko se je rodil, povila v pripravljeno brisačo, posteljico pa skrila v drugo. Otroka je nato pokazala materi, ena od udeleženk pa je trikrat udarila v pod, da so čakajoči v spodnjem prostoru izvedeli za potomca. Skrito posteljico sta izbrani ženski neopazno odnesli na predhodno določen kraj, ki je veljal za skrivnost. Babica je nato otroka odnesla v kuhinjo in ga tam v zdravilni izvirski vodi, ki jo je prinesel oče, umila, ga obrisala in povila ter izročila materi. Oče je nato posodo z vodo nesel k izbranemu drevesu in ga z njo zalil. Za svoje drevo je otrok izvedel, ko je bil polnoleten. »Ta ritual se mi je zdel eden lepših, o katerih sem med nosečnostjo brala, zato sem se zanj odločila tudi sama. Po porodu doma je babica posteljico temeljito pregledala, nato pa smo jo shranili v zamrzovalnik, kjer naj bi čakala na naš novi dom. Ampak zgodba se je odvila drugače,« nadaljuje Ana.
Ni biološki hazard
»Medikalizacija poroda, mehanicističen pogled na žensko, ki rodi, sta popolnoma prekinila stik z omenjeno tradicijo in zanemarila duhovni vidik poroda oziroma prehoda v starševstvo,« razmišlja babica Nina Radin. »Vemo pa, da ima v tujini posteljica svoje mesto. Pa ne govorim le o prvinskih ljudstvih, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji … posteljica pripada družini, če jo seveda želijo in je nimajo za biološki hazard. V zadnjih desetletjih se pomena in vrednosti posteljice čedalje bolj zavedamo tudi v Sloveniji, zato nam mnogim ni vseeno, če pristane med odpadki, kaj šele če se jo nepooblaščeno uporabi kako drugače. Sledljivost uničenja namreč ni zagotovljena. Babice iz tujine, s katerimi se pogovarjam o tukajšnjih pritiskih, se čudijo tej represiji, saj posteljica vendar pripada ženski, ne morejo se drugi odločati, kaj bodo z njo počeli,« pravi. »Vem, da imajo na Nizozemskem celo porodnišnice sklenjene pogodbe s podjetji, ki kapsulirajo posteljice, poleg tega jih ženske dobijo domov in zakopljejo. Tudi v Ameriki spremljam podjetja posameznic, ki kapsulirajo posteljice,« nam je povedala profesionalna doula in mamica štirih otrok Petra P. Iršič. »Tisočletja stara znanja in knjige nam razlagajo, kako magičen organ je posteljica, ki so jo ženske uporabljale skozi vso zgodovino. To je organ, ki ga ustvarita mama in otrok, brez placente otrok ne more preživeti. Vsebuje ogromno vitaminov, železa, hormonov, saj je prvotna vloga posteljice, da kopiči in oddaja hormone. Vse sesalske matere v naravi posteljico pojedo,« nadaljuje Iršičeva.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
