Potem ko so poštarji stavkali junija, so tik pred decembrom spet pozvali na ulice. Pošte ne bodo pustili uničiti in razkosati na dva dela – na dobičkonosni paketni del in izgubarski pisemski (katerega dejavnost je zapovedana z zakonom). To bi v prihodnje pomenilo, da bi nekateri poštarji prejemali veliko višjo plačo od tistih, ki bi ostali v pisemskem prometu. Tik pred zdajci so se na maratonskih pogajanjih z delodajalcem uspeli dogovoriti in skleniti nekaj zavez. Poštarji ne zahtevajo višjih plač, le boljše delovne pogoje in enotno pošto. Je državi sploh še mar zanjo?
Stavke poštarjev za zdaj ne bo, Miklavževi paketi bodo še pravi čas na vaših vratih, a čez nekaj časa bo na pošti gotovo spet zaropotalo. Država namreč pričakuje, da se bo ta javni servis vzdrževal sam – da bo pridobitni del pošte pokrival izgubarskega. Po besedah sindikalistov v Sindikatu delavcev prometa in zvez (SDPZ-ZSSS) ter Sindikatu poštnih delavcev (SPD) se to ne bo zgodilo.
Poleg Slovenije se tako mačehovsko do pošte obnaša samo še Malta, pove Peter Helbel, ki je poštar že 23 let. »Edino ti dve evropski državi poštnih javnih storitev ne subvencionirata. Morda se bo v prihodnosti res spremenilo to, kako pogosto bomo pošto razvažali v vsak kotiček Slovenije – zdaj prihajamo petkrat na teden, kot je zakonsko zapovedano, a ne verjamem, da bi poštarjem morali za vedno pomahati v slovo,« razmišlja Helbel, ki pošto razvaža z avtomobilom po širšem območju Velenja.
V teh letih se je njegov poklic zelo spremenil. »Naraslo je število paketov in starejši poštarji odhajajo v pokoj, mladih pa ni toliko, da bi lahko mi malo zadihali. Tisti mladi, ki ostanejo, so v redu, nekaj jih pa že po nekaj dneh ali mesecih odneha. Med poštnimi delavci, tako med poštarji kot uslužbenci na okencih, je veliko bolniških odsotnosti. Predvidevam, da zato, ker nas je vedno več v letih in ima vsakdo že kakšno zdravstveno tegobo, delno pa je vzrok tudi v delovnih razmerah v preteklosti. Včasih se je delalo z motorjem in na kolesih, tako v snegu kot dežju, in to pri zaposlenih terja davek – če ne takoj, se na zdravju pozna čez leta.«
Če bi lahko izbrisal zgoraj opisane skrbi, bi kot poštar delal do stotega leta, navrže. »Vsak dan sem v stiku predvsem s starejšimi ljudmi, in prav te fantastične stranke, stik z njimi – to me vsak dan vleče v službo. Ljudje nas podpirajo, vsi se me razveselijo, četudi prinesem položnico – ampak to je enkrat na mesec, naslednjič prinesem reklame in kakšno revijo. Ljudje cenijo poštarje, poštni uradi v manjših krajih pa so tudi dragoceni, le poglejte, kako ljudje skočijo v zrak, če jim ga hočejo zapreti.«
V boj za svoje pošte
Čeprav je stavka poštarjev ustavljena, se trend zapiranja pošt, še posebej v manjših krajih, ne bo ustavil. O boju za svojo pošto veliko vedo v Šempasu. Tam jo imajo že od 1884, a so se morali zanjo srdito boriti leta 2021, ko je prvič vzniknila ideja o selitvi poslovalnice oziroma o pogodbeni pošti na bencinski črpalki. Domačini, s podporo občine, so bili odločno proti, organizirali so protest in uspeli. Slabi dve leti so imeli mir. V letu 2023 protest ni bil več dovolj, ustanovili so civilno iniciativo in v hipu zbrali tisoč podpisov za ohranitev pošte, ki je po mnenju občinarjev prevelika (pokriva 3.000 ljudi) in preveč dobro obiskana, da bi ji pustili dokončno zapreti vrata.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
