Ukrajinka Juliia Lekhiv je na Dunaj prišla pred osmimi leti, še pred vojno. Šiva kar v izložbi svojega lokala. Najbrž zato, ker je njena delavnica majcena, zatrpana z oblačili, novimi, ki jih sama kreira, in starimi, ki jih popravlja. Pa še svojevrsten oglas je, ženska, ki šiva v izložbi – čeprav se zdi, da ne potrebuje oglaševanja, saj ji dela očitno ne manjka. Svojevrsten poklon Dunaju so kartonasti obešalniki namesto izložbenih lutk z obrazi iz Klimtovih in Schielejevih slik. Kaj vam prinese več zaslužka, prodaja vaših oblačil ali popravljanje, pravim. Popravljanje, nedvomno, se smeje.
Juliijina šivalnica je eden od okrog stopetdesetih lokalov v dunajski mreži popravljalnic. V svojo mrežo ne vzamejo vsakogar, biti član te mreže je tudi nekakšno zagotovilo kakovosti. Popravljena oblačila so majhni biseri njene obrtne spretnosti – recimo očitno zelo ljubljene kavbojke, ki samo še z notranje strani kažejo, da so bile v koraku nekoč povsem scefrane, na zunaj se pa praktično nič ne vidi – ali pa umetniškega navdiha, kot tista oranžna bluzica, ki jo je bilo treba razširiti, pa jo je Juliia povečala z blagom v kontrastni barvi in z enakim vstavkom ob izrezu. In je nastalo popravljeno oblačilo, ki ne pravi »lastnica se je zredila«, temveč se zdi, da je bilo že od nekdaj zamišljeno tako, nonšalantno dvobarvno.
Kultura stranmetanja
Dunajčani so bili menda prvi, ki so se domislili, da bi male mestne obrtnike povezali v mrežo, ki je posrednik med uporabniki in ponudniki storitev. Danes k njim po nasvet, kako vzpostaviti podobno mrežo, hodijo iz drugih mest, na primer iz Gradca, ki je svoje obrtnike povezal pred šestimi leti, prihajajo pa tudi iz različnih mest po Evropi, pravi Magdalena Schwärz-Pertiller iz Dunajske okoljske svetovalnice.
Idejo za povezovanje najrazličnejših mojstrov je pred četrt stoletja, leta 1999, dobil Sepp Eisenriegler, socialni ekonomist in okoljski svetovalec, »ki je videl potencial in je hotel narediti nekaj koristnega za podnebje. Takrat je vladala kultura 'stranmetanja', ker so bile stvari poceni. To je bil način življenja, metanje stvari v smeti, ker je bilo novo tako poceni. Hitra moda, elektronika …, vse to je bilo tako poceni, da se je finančno bolj splačalo kupiti novo kot pa popravljati. Videl je, da obstaja potreba po mreži, ki bi pomagala majhnim delavnicam za popravila, da se povežejo in glasno opozorijo, da se izgubljajo resursi, pa tudi znanje, ker se delavnice zapirajo. In če to znanje izgubiš, je izgubljeno za zmeraj,« pripoveduje Magdalena.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
