Ko je dobri duh Janinih ekspedicij, fotograf Šimen, hotel posneti nekaj fotografij, ki bi bralstvu pričujočega članka predstavile Gradišče na Kozjaku, se je znašel pred zahtevno nalogo – štajerski kraj, vsega lučaj od meje z Avstrijo, iztrgan iz primeža mogočnih host, je namreč tako majhen, poselitev pa tako razpršena, da fotografski objektiv v enem samem posnetku ne more zajeti skoraj ničesar omembe vrednega. Tabla z imenom, razpelo, hiša ali dve ob cesti, še ena na bližnjem hribu, naslednja pa že v daljavi. Daleč najprepoznavnejša značilnost naselja je velika dvonadstropna stavba, na prvi pogled pomembna in nekako ugledna, vendar hudo dotrajana – nema priča boljših dni, ki jih več ne bo. Z zaključkom minulega šolskega leta sta namreč podružnično osnovno šolo v Gradišču zapustila še zadnja dva učenca, njena vrata pa se za tukajšnje otroke ne bodo več odprla.
Tako v tišini, daleč od velikih zgodb in še večjih absurdov velikih mest, dokončno presiha življenjska moč še enega malega, žilavega in ponosnega slovenskega kraja. Tako se končuje več kot stoletna tradicija; šola je bila ustanovljena leta 1922, konec lanskega maja pa ji je županja matične občine Selnice ob Dravi Vlasta Krmelj podelila priznanje za stoletnico obstoja. Na slovesnost je prišel dobršen del od nekaj manj kot 200 duš, kolikor jih šteje Gradišče; prišle so prekaljene kmečke in logarske grče, prišli so delavni ljudje, ki se vozijo v službe po bližnjih krajih, še največ v Avstrijo, nekdanji učenci, in prišla je učiteljica z vsemi tremi otroki, ki so tisto leto hodili v šolo. Županja Krmelj je imela spodbuden govor, narod je ploskal, otroci so bili ponosni – in stara, izpraznjena stavba je še poslednjič razživela in združila svojo malo skupnost. Mesec dni zatem je iz Ljubljane, z ministrstva, prišel odlok o njenem zaprtju.
Gradili so jo s svojimi žulji
»Srce me boli! Vse življenje že živim tukaj in ni mi vseeno za moj kraj. Dušo in srce sem dala, da bi šola obstala, a zaman; brez nje ne bo več novega življenja in vas bo ugasnila,« potoži Jožica Volmajer, 69-letnica s kratko frizuro in očmi barve kave, ki jo je življenje v senci košatih smrek, izven cone marsikomu samoumevnega udobja, obtesalo v energično, kleno upokojenko. Več let je vodila gradiški vaški odbor in se na njegovem čelu na vse kriplje postavljala v bran šoli, v katero sta hodili tudi njeni hčeri, ter se zoperstavljala načrtom selniških občinarjev in uradnikom ministrstva za šolstvo. Ko je spoznala, da so njena prizadevanja obsojena na propad, je iz odbora izstopila; ko si sistem nekaj vtepe v glavo, ga mali človek pač zlepa ne premakne. Ostane ji samo še, da pove svojo zgodbo in za vse čase izpriča, da je storila vse, kar je zmogla.
Prvotno šolo so leta 1922 uredili kar v prostorih stare domačije njenih prednikov; po štirinajstih letih sta ded in babica Jožice Volmajer dala zemljišče za sedanjo stavbo. Denar je prispevala Družba svetega Cirila in Metoda, ki se je s tovrstnimi investicijami postavljala po robu sistematičnim avstrijskim raznarodovalnim pritiskom in je z vzpostavitvijo šole v Gradišču želela tamkajšnjim ljudem zagotoviti del ključne infrastrukture, ki bi jim olajšal bivanje in izboljšal perspektivo. In ljudje so se odzvali s primerno hvaležnostjo; denarja še zdaleč niso imeli na pretek, zato so pripomogli drugače – s tem, kar so pač lahko. Sekali so drevje in iz svojih gozdov pripeljali les za gradnjo, ga vozili v dolino na žago in spet nazaj, na gradbišče, kjer so drugi že mešali malto in izdelovali opeko … Stopili so skupaj in postavili stavbo, ki je nadaljnjih sto let pričala o njihovi povezanosti in marljivosti. »To so bile vrednote mojih prednikov in ne morem jih zatajiti,« pove Jožica Volmajer.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
