Zunaj je vročina, ki ubija. Vročinski val sredi asfalta, juhu. In samo korak naprej, za vrati, na katerih piše Klub upokojencev, je oaza hladu, ki se, ko se prvič potopiš vanj, zdi skoraj sibirski. Zleze za ovratnik, požgečka po preznojenem hrbtu in hitro postane zelo prijeten. V prvem prostoru je dolga miza, za katero ljudje živahno klepetajo, pijejo kavico, igrajo domine. V drugem so kavč in fotelji, ki vabijo, da se pogrezneš vanje in začutiš, kako vročina beži od tebe. In potem je še en velik prostor, iz katerega nas sredi pogovora prestavijo v pisarno, ker je čas za seniorsko telovadbo. Tukajle jim pa ni nikoli dolgčas, pomislim.
Hladne cone so klimatizirani prostori – največkrat v knjižnicah, v klubih upokojencev …, kjerkoli imajo klimo, stranišče, prostor za posedanje in pripravljenost, da sprejmejo pregrete dnevne goste. Namenjene so vsem. Pridite in se ohladite, je njihov slogan. Kako Dunajčani izvedo zanje? Iz medijev, brošur, predvsem pa se glas o njih širi od ust do ust. Lani, ko so bile hladne cone pilotski projekt, sta bili dve. Letos jih že dvanajst. Naslednje leto jih bo še več, obljubljajo.
Kakšna dobra ideja, ponuditi hlad v vročih dneh. S tem bi se dalo tudi dobro zaslužiti – ampak ne, tu nihče ne služi, tu ni nobenih vojnih dobičkarjev, mesto časti. Hladne cone so darilo mesta svojim prebivalcem. In celo kakšnemu zablodelemu turistu, če ga zanese tja. Vsak je dobrodošel. Dunaj 'ma vas rad, bi lahko rekli.
Varni na hladnem
»Glavni namen je, da se tu lahko ljudje ohladijo in jim za to ni treba hoditi v nakupovalne centre. Tam je tudi hladno, vendar jih kar naprej spodbujajo, da kaj kupijo,« pravi David Wittmann, vodja oddelka za podnebne zadeve mesta Dunaj. Res je, ob tem se spomnim tudi na domače nakupovalne centre, ki so si vsi enaki po tem, da je v njih zelo malo klopi, po katerih bi lahko človek brezplačno posedal, pa ponavadi so zelo zasedene, kajti vsi drugi sedeži so v lokalih, kjer je seveda treba kaj naročiti. Hlad stane.
Hladne cone niso dunajska iznajdba, so se pa Dunajčani, kot vedno, v zadevo poglobili, jo raziskali in izboljšali: preučili so toplotno karto mesta, da bi videli, kje so najbolj vroča območja, vročinski otoki, povpraševali po cerkvah in mladinskih klubih, ali so pripravljeni sodelovati, pri izbiri lokacij so upoštevali tudi, kako so dostopne z javnim prometom, pripoveduje Angela Djuric iz UIV (agencija za trajnostni in inovativni razvoj urbanih okolij). Pa še na nekaj so bili pozorni, pristavi David Wittmann: »Pomembno je tudi, da tukaj ni nikogar strah. Ni tako, da bi bil tu samo hladen prostor, in ko ženska pride, ni nikogar tam. Pri nas je drugače. Vedno je nekdo tu, da se ljudje počutijo varni. V drugih mestih, na primer v Barceloni, so hladne cone pogosto le prazni prostori. Prazen prostor je problematičen. Tukaj pa ni razloga za zaskrbljenost. To je zelo pomembno.« In zato je v vsaki hladni coni vedno pri roki nekdo, ki prišleca nagovori in prijazno sprejme. In potem, če ljudje želijo, je na voljo tudi za pogovor ali nasvet, kako se ohladiti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
