Prej je delala v centralni redakciji Dela, zmeraj popoldne (ko je bilo najbolj stresno), da sta lahko z možem izmenično čuvala svoji dve hčeri. Delo in Revije so bili takrat še eno podjetje, zato je bilo kadrovsko prehajanje običajno. Kmalu po poskusu moške ekipe, da bi spravila v življenje popularen »babji cajtng«, je modro vodstvo ugotovilo, da tako ne bo šlo, in na Jano poslalo Bernardo, ta pa je skoraj odpovedala službo, ker da je to zadnje, kar jo zanima. In k tej vražji babnici v najboljšem pomenu besede je bila potem poslana Milka, ne čisto po naključju; Delove tajnice so bile posebna elita izobraženih žensk, brez katerih redakcije preprosto nismo mogle delovati. Iča, Fanika, Danica, Vanja, Ava, Elica, Milka, Alenka in še katera so obvladale sodobno tehnologijo, na tekmovanjih v tipkanju so pobirale nagrade, nekatere so še znale stenografijo, še veliko pomembneje pa je bilo, da so bile odlične organizatorke, ki so držale vse niti v svojih rokah. Nihče ni vedel vsega razen njih. Uredile so vse, kar je bilo treba, pa tudi marsikaj od tistega, kar ni bilo v njihovem opisu del in nalog. Le tega si niso mogle urediti, da bi jih za naporno in odgovorno delo ustrezni plačali.
Z Milko sva bili sodelavki deset let, vse do njene upokojitve. V redakciji Jane me je pričakal ritual, ki nikakor ni bil brez smisla. Ob devetih zjutraj (nekateri so temu rekli sredi noči) je Milka skuhala čaj, sedli smo okrog majhne mize, in to je bilo neformalno druženje, namenjeno razčiščevanju redakcijskih, svetovnih, včasih pa tudi osebnih problemov. Še posebej za mlade novinarje je bil pogovor dragocen, saj smo razpravljali o temah, o katerih smo pisali – vsak je povedal svojo izkušnjo ali svetoval pogovor s kom, ki o tem največ ve. Tudi sprli smo se, seveda; na Jani so bila zmeraj dovoljena tudi zelo odbita stališča, če si jih znal pojasniti in dokazati. Milka je bila v teh pogovorih glas ljudstva, poznala je namreč veliko primerov iz resničnega življenja, ki niso zmeraj potrjevali naših teorij in tez. Skrbno smo poslušali, kaj nam ima povedati. Neredko nam je kakšno temo tudi predlagala. In poiskala stike. V njeni beležki je bilo na tisoče telefonskih številk.
Za vsak medij je vzdušje v redakciji izjemno pomembno. Prepiri, ljubosumje in metanje polen pod noge se pri končnih izdelkih poznajo. Jana je veljala za trdno redakcijo, ki v vseh preizkušnjah čvrsto drži skupaj, česar ni preprosto doseči. Kako zelo se je treba truditi za zaupanje! Milka, ki je vse vedela, je znala čuvati naše skrivnosti, ne da bi jo bilo treba za to prositi. Ampak ko me je strogo pogledala v oči in vprašala, »kako je torej s tem?«, mi je bilo jasno, da me nekdo opravlja in da bo to razčistila. Ni zdravo, če se skozi redakcijo plazi sluz, na kateri lahko komu spodrsne.
Leta 1988 se je upokojila, še prej pa je kar pet mesecev uvajala v delo novo tajnico Slavico, in ta je bila tudi z nami do konca delovne dobe. Si lahko predstavljate, kakšno razkošje je to bilo? Danes ima po deset redakcij eno tajnico ali pa še to ne. Po upokojitvi se nismo več veliko videvali, ni imela časa. Do šole je spravila pet vnukov, ti so jo obdarili s šestimi pravnuki, pa vrtnarila je na svoji rodni domačiji. Srečno pot, draga Milka, tja onkraj! Vem, da si verjela, da boš tam znova srečala svojega sinčka, ki je umrl še dojenček. In svojega ljubega moža, ki se pred 22 leti ni več vrnil s sprehoda, ker mu je opešalo srce.
