Najprej je Irena Žagar opozorila na skrb zbujajoče čakalne vrste za sprejem v domove starejših. »Na nekatere namestitve – recimo v enoposteljnih sobah ali na oddelkih za osebe z demenco ali negovalnih oddelkih – je treba čakati več let!« In čeprav se o tem govori že leta, se nič ne spremeni. »Pravzaprav je zdaj še huje. Zaradi hudega pomanjkanja osebja je kar okoli tisoč postelj po Sloveniji nezasedenih. To je katastrofa, saj domovi ne sprejemajo ravno tistih, ki bi nego in ljubečo skrb najbolj potrebovali.« In tako bo, dokler ne bodo zaposlenim v domovih starejših dvignili plač. Posledica tega je nezadostna in pomanjkljiva oskrba naših babic, dedkov, mam, očetov. In še vprašanje: »Kdo bo skrbel za nas, če bomo dom potrebovali čez nekaj let?« Hkrati se nova predsednica Srebrne niti sprašuje, kdo se bo sploh še hotel šolati za negovalne poklice, če vnaprej veš, da si obsojen na minimalno plačilo, pričakovanja stanovalcev in svojcev pa so iz dneva v dan večja. »Čakalne vrste so nedopustno dolge tudi v zdravstvu in sedanji dvotirni sistem jih samo še povečuje. Pričakujem, da bo sedanja vlada zdržala pritiske in uresničila zastavljene cilje.«
To se mora preprosto nehati!
Ugotavlja tudi, da v domovih starejših ni nobenega pravega nadzora. »V marsikaterem domu je hrana zelo skromna, brez raznolikega svežega sadja in zelenjave, celo brez dovolj tekočine. Nekateri stanovalci v nekaj mesecih shujšajo za več kilogramov!« Omeni, da je tudi nega v marsikaterem domu starejših slaba, sploh za stanovalce, ki se ne morejo več sami umivati.« Vse to jim sporočajo člani in članice. »Od blizu sem spremljala oskrbo v enem od Deosovih domov v Ljubljani, v katerem je živela moja zdaj pokojna mama. Hrana je bila slaba, dejavnosti v domu skromne, stanovalci niso vedeli, da se kaj dogaja, ostajali so v sobah.« Zato je velikokrat pisala direktorici, se z njo pogovarjala, spremenilo se ni tako rekoč nič. »Ker pravega nadzora ni, so ponekod razmere katastrofalne.« Sicer pa meni, da o nadzoru domov starejših ne moremo govoriti, če se nadzorniki vnaprej napovedo. »Takrat se vse sveti, rože so na mizah, ko pride komisija. Ko pa odidejo, je vse po starem, saj domovi od komisij dobijo le priporočila, ki jih upoštevajo ali pa tudi ne.« Poleg tega direktorje domov še kar naprej nastavljajo strankarsko in ne po strokovnosti ali empatičnosti. »To se mora preprosto nehati in tudi komisije za nadzor naj obiskujejo domove brez vnaprejšnje napovedi!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
