Drugačna je zgodba ostarelega profesorja, ki mu je telo povzročalo strahotne bolečine, razum pa je ostal neprizadet. Prijatelja je prosil, naj ga odpelje na evtanazijo v Švico. Čeprav oba izjemno izobražena, sta mislila, da pač greš tja in opraviš. Ko sta ugotovila, kako dolg, zapleten in tudi drag je ta postopek, je zadevo rešil na svoj način – pretreseni sorodniki so ga našli raztreščenega na stopnicah pred domačo hišo.
Imate dovolj razprav o evtanaziji, tudi v današnji Jani se tej temi nismo izognili? Do evropskih volitev in treh referendumov boste o tem poslušali in brali vsak dan, ker je to od vsega najbolj atraktivna tema, do katere imamo vsi nekakšen odnos. Smrt je pač nekaj neizbežnega, najprej jo boleče doživljamo pri bližnjih, potem smo tudi sami na vrsti. Predvsem je to prvovrstna politična tema, ki ponuja nestrpnim razpravljavcem širok izbor besednega orožja, recimo tole: zdravniki da bodo morilci, ki bodo predvsem pred poletjem pobijali stare in bolne, da bodo svojci lahko šli na dopust. Pobijali, da, ta beseda je bila večkrat uporabljena na TV-soočenju prejšnjo sredo. In tudi Hitler je bil omenjen. Sprašuješ se, ali je publika zadrtih bojevnikov za svetost življenja, ki ga (namenoma?) razumejo narobe, res tako neuka in, oprostite, neumna? Da torej verjame lajni o morilskih namenih predlagateljice zakona Srebrne niti, še posebej dddr. Pleterskega, njegov oče je namreč parlamentu in javnosti namenil ogorčeno ter obupano pismo, naj mu pustijo dostojno umreti. Poskušal je napraviti samomor, pa so mu tudi to preprečili.
Koliko ljudi si v resnici želi pomoči pri samomoru, ko postane njihovo življenje neznosno – po njihovih merilih in ne po vatlih tako imenovane stroke? V resnici zelo malo, tako trdijo zdravniki in medicinsko osebje z dolgoletnimi izkušnjami. Sicer cenjeni dr. Brecelj če le more, pove, da bo vrnil licenco, če bo evtanazija uzakonjena. Iz koga se norčuje, na koga hoče narediti strašljiv vtis, saj je vendar jasno, da lahko zdravnik uveljavlja ugovor vesti? Čeprav so vsa zdravniška združenja proti, pa zakonu ne nasprotujejo vsi zdravniki, nasprotno, nekateri zelo argumentirano zagovarjajo pomoč pri samomoru (recimo prof. dr. Rajko Kenda), ki mora seveda imeti zapisane številne varovalke, da ne pride do zlorab. In jih tudi ima. Zakona niso pisali amaterji, žal pa ga komentirajo strokovno zelo trhli, zato pa z zlobo bogato obdarjeni razpravljavci.
Povpraševanja po pomoči pri samomoru torej ni veliko, zakaj torej takšen vik in krik, da bi pomagali tistim redkim nesrečnikom, ki ne zmorejo teže telesnih in duševnih bolečin, medicina pa jih ne zna ustrezno omiliti – razen da nas spravi v komo, kakšen smisel pa to ima?! Evtanazija da ali ne tudi ni stvar vere in nevere – tako kot se obupane vernice zatekajo k splavu, tudi verniki sami končajo svoje življenje, ko postane neznosno. Kar katoliška združenja zelo dobro vedo. In če je fizična pomoč pri samomoru za zdravnike res nekaj strahotnega, sprtega z vsakršno etiko in moralo, zakaj ne posnemamo držav, kjer zdravnik predpiše recept za smrtonosni napitek, bolnik oziroma njegov skrbnik pa ga dvigne v lekarni in vzame, ko je na to pripravljen? Navsezadnje, zakaj bi bila prijazna smrt rezervirana samo za tiste, ki imajo dostop do hitrih in odrešujočih strupov, to pa so zdravniki in farmacevti? Marsikateri je po tihem priznal, da bo imel takrat, ko bo blizu konca, v bližnjem predalu nekaj dokončnega. Tudi mi, ki nimamo dostopa do skrivnih apotek, bi radi imeli to možnost. Dovolite nam torej, da vzamemo tisto tableto ali kozarec z omarice ali pa ne, če si premislimo. Ampak občutek, da to možnost imamo, je neskončno pomemben.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
