To, da skoraj tri leta star film še vedno žanje zanimanje, dokazuje našo željo po spremembah, po tem, da nas vedno več išče odgovore. Radi bi, da bi nam bile jasni naše reakcije, naši odnosi, radi bi rešili morda ne samo sebe, temveč tudi sočloveka, pomagali otroku, razumeli trpljenje v sebi in okoli nas.
Travma je nevidna sila, ki oblikuje naša življenja in način, kako živimo, ljubimo ter razumemo svet okoli sebe. Je izvor naših najglobljih ran. V travmi je tudi modrost, pravi Mate, ki nam ponuja vizijo: družba bi morala biti ozaveščena o travmi, da bi zdravniki, učitelji, sodniki, starši in vsi pomembni odločevalci bili o tem poučeni. Tako opremljeni ne bi bili osredotočeni na obsojanje, temveč na razumevanje vzrokov. Ti so ključni, ker pri ranjenem človeku povzročijo skrb vzbujajoče vedenje in bolezni. Travma nam kaže pot do individualne in kolektivne ozdravitve. V časih, ko se srečujemo s kopico diagnoz (porast duševnih motenj, samomori pri mladostnikih, tesnoba, številne odvisnosti ...), lahko govorimo o epidemiji. Lahko ozdravimo kot skupnost, kot družba? Z veliko dela, razumevanja, srčnosti in znanja, ampak to se še ne bo zgodilo tako kmalu, je jasen Mate. Čarobne paličice ob toliko gorja na svetu nima niti on.
Ključno spoznanje ob spremljanju tega strokovnjaka je, da je mnogo ljudi izjemno ranjenih. Ogromno jih doživi travmatične izkušnje v otroštvu. »Travmatična izkušnja se odvije v vas kot rezultat tega, kar se je zgodilo. Travma je oddaljenost od sebe; biti sam s sabo preveč boli. In travma dokazano vpliva na možgane, na to, kako se povezujemo z drugimi, kako se spopadamo s stresom. Možgani netravmatiziranih otrok so videti drugače,« razloži Mate.
Kako naj utišam bolečino?
V svoji karieri je srečal veliko odvisnikov in vsi so imeli tako ali drugače zaznamovano otroštvo, izhajajo iz težavnih družin. Brezdomec, 26 let odvisen od heroina, v filmu pove, da se je družina sesula zaradi očetove zasvojenosti s spolnostjo, mama je zato zapadla v alkohol. In heroin mu je služil za odganjanje bolečine.
V hiši, kjer okrevajo nekdanje odvisnice, te odkrito spregovorijo. Prva nosi s sabo kruto izkušnjo ugrabitve in zlorabe. Pri 16 letih je njo in njeno prijateljico ugrabil taksist ter v motelu prodal njeno nedolžnost. Mama je ni iskala, ker je mislila, da je pobegnila od doma. In Mate razlaga: »Taksist je točno vedel, koga naj ugrabi. Plenilec vedno ve, kdo je brez zaščite.«
Sama je morala skozi to, z nikomer se ni mogla pogovoriti. In to je travma. Bila je sama. Mama je imela za takšno ravnanje svoje razloge – zlorabljal jo je oče. To je eden od številnih primerov, ki dokazujejo, da je travma večgeneracijska.
»Otroke travmatizira to, da so ostali sami, ko so bili ranjeni. Otrok, ki ga nikoli ne vzamejo v naročje, umre.« To, da v ZDA še vedno »učijo« otroke spati z jokom, z zapuščanjem sobe, je zgrešeno. Malodane usodno, saj se lahko otrok naveže le preko fizičnega stika. Če se ga ne dotikamo, ne razvije navezanosti. »Nič ni bolj normalnega, kot da otrok spi v objemu staršev. Za travmo ne potrebujete vojne, genocida, le odtujene starše.« Pozneje v razpravi je psihiater mag. Miran Možina to podkrepil, češ da lahko iz grozljivih okoliščin ob ljubečih starših otroci pridejo skoraj nepoškodovani – brez travme.
Naslednjo nekdanjo odvisnico Gabor Mate vpraša, česa se boji. »Bojim se, da bom zapuščena.« Sama oživlja svoj največji strah. Njena vloga v družini je bila, da nič ne razume. Bila je tista, ki je v družini vpila največ stresa in bolečine. V otroštvu pa imamo dve osnovni potrebi, pojasnjuje svetovno znani zdravnik: prva je absolutna pripadnost, druga avtentičnost (da smo povezani s sabo). Avtentičnost je nujna za obstoj, ne gre za neko popularno novotarijo, pravi. Pravega, avtentičnega jaza namreč ni mogoče uničiti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
