Zgodbe

Čokolada gre vedno na deset kosov

Jelka Sežun, jelka.sezun@jana.si
15. 5. 2024, 05.00
Deli članek:

Vsi so zelo čedni, zabavni in prelepe nasmeške imajo, vseh osem, ampak kar mi je pri bratih Žavbi najbolj všeč, je to, da ne igrajo, da bi postali zvezde, oni igrajo, ker jim je fino. Ker se dobro razumejo in ker to radi počnejo. Nekoč bodo mogoče počeli kaj drugega. Čas bo pokazal, kot radi rečejo.

Šimen Zupančič
Od zadaj od leve proti desni: Marko, Luka, Tadej, Jernej, Tomaž, Matija, Jakob in Jan Žavbi.

Bend s šestimi člani ni nič posebnega. Bend s šestimi člani, ki so bratje, pa zagotovo pritegne pozornost. Ampak kot pravijo v teleprodaji, čakajte, to še ni vse – poleg šestih, ki nastopajo v skupini Žavbi brothers, sta doma še dva. V rezervi, tako rekoč, če se bosta morda kdaj odločila, da jima je glasba ljubša od nogometa. V slovenski Istri so poznani in priljubljeni, menda jih hodijo poslušat tudi iz Štajerske in Prekmurja. In nikakor nočem reči, da zgolj zato, ker so bratje – brate Žavbi podcenjujete na lastno odgovornost: nekdo, ki je pred časom v spletnem komentarju odmahnil, ah, samo še en garažni bend, jih je precej dobil po buči, metaforično, od njihovih oboževalcev.

Šimen Zupančič
Bratje Žavbi

Normalno

Da se dobro razumejo in so zelo povezani, se vidi po tem, kako drug drugemu dokončujejo stavke, kako starejši bratje mimogrede ljubeče počohajo katerega od mlajših, kako se stisnejo skupaj, ko skuša fotograf vseh osem spraviti v kader, kako med fotografiranjem popevajo pa-ni-ka in se režijo.

Samo ne skačite si v besedo, sem rekla na začetku, potem se snemalniku zmeša. In niso, nikoli, so se pa elegantno dopolnjevali, eden je misel začel, drugi nadaljeval, tretji dokončal. Brezšivno. In je zato včasih težko določiti, kdo je kaj rekel. V glavnem govorijo najstarejši trije. Niso prav zgovorni. Raje kaj zapojemo, pravijo. In potem Jernej: »Naš slogan bi lahko bil 'rajši pojemo, kot govorimo'.«

Šimen Zupančič
Kdaj lahko bratje, ki so čez teden v različnih mestih sploh zberejo, da vadijo in nastopajo? Stvar dogovora in dobre organizacije, odgovarjajo.

Samo najstarejši, sedemindvajsetletni Tadej, magister psihologije, je izkusil, kako je biti edini otrok, pa se ne spomni več, pravi, ker je imel samo dve leti, »ampak je zanimivo, ker je potem z leti vedno bolj živahno in vedno bolj prijetno. Je pač drugačen stil življenja. Navadiš se deliti, se vse zmeniti, ampak nazadnje je super.«

Tadeju je sledil Matija, 25 let, končal je IAM (šolo za medijsko produkcijo) in zdaj dela na Radiu Koper, tretji je Jernej, 23 let, študent lesarskega inženirstva, četrti Marko, 21 let, ki je končal srednjo lesarsko šolo in dela v domači delavnici, peti je Luka, 18-letni dijak, šesti Tomaž, 16 let, v prvem letniku srednje lesarske šole, potem pa sta še dva osnovnošolca, dvanajstletni Jakob in devetletni Jan. Kakšno je življenje v desetčlanski družini? Normalno, pravijo. Ne vedo, kako funkcionirajo druge družine, skomigujejo, oni so pač vajeni svoje.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!