Mnoge leta niso mogle zanositi. Ko so zamenjale službo, je šlo ponavadi samo od sebe kot reka, brez pomoči ginekologov in nadležnih hormonov. Veliko je bilo spontanih splavov med nami in mnoge so imele ginekološke težave (infekcije, ciste, endometrioza …). Lahko bi špekulirala, zakaj je bilo tako, do nekaj odgovorov pa sem se v pogovorih s kolegicami vseeno prikopala. Neurejen delovni čas, neredna (in slaba) prehrana ter vsakodnevna oddaja tekstov in novinarskih prispevkov povzročajo nenehen stres, ki se ga naše telo sicer sčasoma navadi, a ga kljub temu resno načne. Plačilo je podpovprečno, nadure se ne štejejo, tega v novinarstvu pač ni (ampak tudi ni štempljanja), zato delaš, dokler ne omagaš. Ali pa zboliš.
Na prste ene roke lahko naštejem ljudi, za katere vem, da so na televiziji zdravi dočakali upokojitev. In zmanjka mi prstov, ko hočem prešteti novinarske kolege, ki so zaradi bolezni (večinoma raka) umrli pred zasluženo upokojitvijo. Borut Meško, Špela Šipek, Matjaž Tanko, Borut Godec, Miran Trontelj, Roswitha Grah, Renata Glešič, Marina Bitenc, Robert Erjavec, Kujtim Bajrami …
Zato me sploh več ne čudi, ko na televiziji gledam samo še mlade novinarje in novinarke, ne vem, ali ima kateri izmed njih več kot 40 let. Tu voditeljev Dnevnikov ne štejem, to je druga kasta žurnalistov. Delajo deset, dvanajst dni na mesec, takrat, ko vodijo poročila, preostale dneve so prosti. Kdaj ste nazadnje videli, da je kak televizijski voditelj pripravil kakšno novinarsko zgodbo? Niste je mogli videti, ker jih ni. Tega ne naredijo niti za svojo dušo, četudi so v osnovi novinarji. Ko enkrat iz blatnih škornjev prestopiš v kmašne lakirane čevlje, hitro pozabiš, katero obuvalo te je pripeljalo do tja.
Spomnim se, da so v času mojega službovanja uredništvo oddaje 24 ur večkrat obiskali razni bioenergetiki in radiestezisti z bajalicami in nihali ter merili pozitivne in negativne vplive v prostoru, kjer vsakodnevno sedi in ustvarja okoli sto ljudi različnih profilov (novinarji, snemalci, montažerji, grafika, režija …). Vsi brez izjeme so občutili oziroma izmerili negativna sevanja v prostoru, zaznali so povečano elektromagnetno polje, ki lahko (tako pravi znanost) pospešuje ali pa celo zaustavlja rast naših celic. V »desku«, velikem osrednjem prostoru, nekakšnem srcu televizije, kjer med računalniki dela večina ustvarjalcev televizijskega programa, visi po stropu in stenah na desetine televizorjev, kamer, mikrofonov, na stotine kilometrov kablov je razvlečenih po vsej stavbi, na strehi cveti polje satelitskih anten. Nič od tega seveda ni škodljivo, vse je v okviru normalnosti. Ne vem samo, čemu potem strokovnjaki svarijo, naj imamo svoje majhne mobilne telefone čim dlje stran od svojih ušes in da naj, če se le da, med pogovorom uporabljamo slušalke.
Ko so ti alternativni zdravilci, ljudje z bajalicami, stopili v osrednji novinarski prostor, so se vsi po vrsti stresli od neugodja. Spomnim se, da je eden izmed njih rekel: »Tukaj je kot na pokopališču. Same mrtve energije.« Osuplo sem strmela vanj, ko je razlagal, da v tem okolju ne more nič uspevati, niti rastlina. Dejansko je imel prav. Nekajkrat sem v preteklosti prinesla zeleno lončnico v službo, da bi mi polepšala dan (in da bi se z njo pogovarjala), pa je vsaka na moji pisalni mizi mučno in počasi umirala. Nisem vedela, čemu usihajo pred mojimi očmi, in nisem znala ustaviti njihovega propada.
Ja, televizija je lahko luštna služba. Zanimiva, hitra in vsak dan drugačna. Zahvaljujoč njej sem spoznala vso Slovenijo in pol njenih prebivalcev, vse od Goričkega pa do Pirana (podobno kot turistični vodiči po Sloveniji), a kljub temu ostaja neraziskan in skrivnosten teren, ki ponuja nešteto novinarskih zgodb ter izzivov. Po drugi strani pa ne morem mimo tega, da novinarska služba prinaša kup bremen in negativnih stvari. Mnoge neustavljivo vodijo k uresničitvi mokrih političnih želja o tem, da bi kredibilne in kritične novinarske izdelke zamenjali s propagandnimi proizvodi te ali one politične opcije. Namera jim zelo dobro uspeva. Včasih pomislim, kako zelo lahkotnejše bi bilo moje življenje, če bi namesto novinarstva končala tečaj za podaljševanje trepalnic. A potem se zavem, da bi bilo tudi dosti bolj dolgočasno.
Drži pregovor, da nas naredi močnejše vse, kar nas ne ubije. A včasih nas lahko ubije tudi tisto, kar imamo radi. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
