Pred dolgimi leti, ko je spletna zmenkarnica ona-on.com šele dobro štartala, sem dobila nalogo, da o njej napišem članek. Tak, reportažen, iz prve roke. Kaj češ, za znanost se je treba žrtvovati in podvreči kakemu eksperimentu, sem vzdihnila in si odprla profil. Že takrat sem imela do tovrstnih portalov predsodke. To je za zgube, ki si ne morejo najti partnerja kje drugje, je bil eden od njih, takrat še široko sprejet. Tam so sami čudaki. Kaj, če me vidi kakšen znanec in bo mislil, da sem že čisto obupana? In tako naprej. Da ne bi izpadlo, kot da sem ZARES gor, sem se skrila pod črno lasuljo. Rezultat dveh tednov je bil pet zmenkov, večina čisto prijetnih in eden res štorast, nov prijatelj in – zame, ki sem precej izbirčna, maksimalno presenečenje – poštena zatreskanost. Potem sem s portalom hitro zaključila. Pri tridesetih, in če si povprečno družaben in dovolj pogosto »na sceni«, je družabni krog tako velik, da niti nimaš časa za tovrstne portale. Vsaj v dobrih starih časih, ko smo se še družili, namesto viseli na telefonih. Pa pred korono, seveda. Ta je res pustila posledice povsod, tudi na tem, koliko in kako se družimo.
Na hitro prevrtimo za 20 let. Ona-on še vedno obstaja. A glavni je Tinder. Daleč največja aplikacija za zmenke na svetu, s 75 milijoni uporabnikov, od katerih jih je več kot pol aktivnih vsak dan. Za mlade, že tako navajene predvsem digitalne komunikacije, je praktično prvi naslov, kadar iščejo. Karkoli – romanco, resno zvezo ali neobvezujoč seks. Koliko pa je taka aplikacija uporabna za zrele gospe, dame in dekleta? Na Jani, kjer veliko damo na znanost in študije, nas je to pomembno vprašanje seveda zelo zanimalo, in ni šlo drugače, potrebna je bila nova žrtev.
»Mesnica« ali »spletni katalog«?
V mojem krogu ni prav veliko žensk, ki bi uporabljale Tinder. Ne le zato, ker je pri teh letih večina poročena ali v resni zvezi. Predvsem zato, ker smo stare šole in nam spoznavanje po principu »tu smo zato, da takoj vidimo, ali bi šli skupaj v posteljo« ni blizu. In Tinder je v veliki meri točno to. Že po tem, kako je uporabniško zastavljen, daje prednost fotografiji in s tem videzu. Ko se prijaviš, lahko odgovoriš na nekaj zelo osnovnih vprašanj o sebi. Koliko si visok, ali kadiš in koliko piješ, ali imaš domačo žival, kaj počneš v prostem času in podobno globoke teme. Potem je tu še prostor za tekst, kjer naj bi človek napisal nekaj, kar ga bo predstavilo, pritegnilo druge uporabnike ali pa povedalo, zakaj je tu. Ampak glavna je fotografija, ki zavzame praktično cel zaslon na telefonu. Če ti je nekdo všeč, ga podrsaš v desno, če ne, v levo. In ja, velikanska večina uporabnikov niti ne prebere tisto malo predstavitve, ki ti jo Tinder omogoča. Vse temelji na tem, kako si videti. Kar bi, mimogrede, zrelejši moški, ki tu iščejo srečo, lahko vzeli malo bolj resno. Vsaj Slovenci. V krogu 150 km, kolikor je obsegal moj domet iskanja, so se sicer znašli tudi Italijani, Avstrijci in kakšen turist, ki se je ravno potikal po teh koncih. Moram priznati, naši zahodni in severni sosedje so neprimerno bolj negovani in urejeni kot naši fantje, posebej Italijani, jasno. Pa tudi pozirati znajo bolje in več dajo na to, da se fotografirajo v kaki lepi restavraciji ali pred privlačno naravno kuliso.
Ampak pojdimo po vrsti. Torej naredim si profil, z opisom, ki me dejansko odraža, in s fotografijo, ki je tako stilizirana, da se me praktično ne vidi. Tokrat pa reees nočem, da me kdo prepozna, saj sem pa ja že gospa. Poglobim se v ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
