Živahni kuža, ki Esmirju iz kabine z občutkom skoči na ramo in ga ta kot pastir ovčico ponese k tlom, da nas lahko pozdravi, je z lajanjem in taco svojega lastnika nekoč prebudil, ko je zakinkal za volanom. Odtlej ga Eko, kot ga kličejo prijatelji, večkrat preskuša: kadar zapelje proti beli črti, se Luks oglasi in ostro protestira. Kosmatinec dobesedno ve, kako se vozi. Za srečanje smo se lovili skoraj tri tedne, ker zanju drži rek, zapisan na njunem tovornjaku: »Ne vem, kdaj pridem, ker ne vem, kam grem.«
Oči, rdeče od nočnega dela
Esmir se je pri 14 z družino, ki je šla za boljšim življenjem, iz Črne gore preselil v Slovenijo in se po končani osnovni šoli vpisal na srednjo gostinsko šolo ter se izučil za kuharja. Podnevi je hodil v šolo, ponoči pa delal, da je pomagal krpati družinski proračun. »Imam še sestro in dva brata, živeli pa smo samo z očetovo plačo, zato sem delal. Zjutraj sem se stuširal in šel na avtobus proti šoli ter na njem tudi zaspal. Vsi so mislili, da se drogiram, ker sem bil utrujen in z rdečimi očmi. Jaz pa sem tolkel nočne.«
Niti ob vikendih si ni privoščil počitka, takrat so v tovarni dvojno plačali. Vse od 14. leta dela, med drugim je pekel pice, polagal mavčne plošče ... To pripoveduje optimistično, nič ne tarna. »Sem skromen človek, zadovoljen, imam vse!« Predvsem pa ima najboljšega sopotnika, kar si jih lahko želi: psa Luksa.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
