Na vratih je zapisana tudi Ivanka Mežan, ampak ona je bila tu že pred vami. Kako se vam zdi garderoba sedaj, ko so jo naselile »novinke«?
Ne boste verjeli, ampak ob vrnitvi se mi je zdelo, kot da sem včeraj odšla od tod! Občutek je enak, čeprav sem se vrnila po 13 letih. Vmes sem dosti hodila v Dramo gledat predstave, igrala pa nisem. Leta 2011 smo imeli premiero predstave Orkester Jeana Anouilha v Mali Drami, pa prireditev, posvečeno mojim kolegom, lavreatom, na velikem odru, tam pa sem bila resnično zadnjič na odru Drame do zdaj.
Zdaj ste se vrnili zaradi predstave Te igre bo konec. Vas je pritegnila vloga?
Pravzaprav sem prišla namesto kolegice, ki je žal zbolela. Je pa to moje sodelovanje zelo simbolično in absolutno mi ni žal. To je moja zadnja premiera v Mali drami, saj te hiše, takšne, kot je, ne bo več. Naslov drame je Te igre bo konec, v njej igram Smrt, tako da bo res konec. (nasmešek)
Kakšen odnos imate s smrtjo?
Joj, nikakršnega! Nič ne razumem, vem pa, da je to nekaj, česar se ne sme mistificirati. Je del našega življenja. Tako smo jo tudi predstavili v predstavi: da ni okostnjak z masko, ampak dokaj realen človek, ki pa lahko vzbuja strah. Videli bomo, kakšen bo odziv.
Mnogo vaših bližnjih se je že poslovilo …
Ogromno, zmeraj več jih odhaja. Tudi zato sem vesela, da delam. Ekipa je perfektna, z režiserjem Matjažem Zupančičem delam prvič in je izvrsten. Če ne bi imela vaj, bi morala biti ta teden na dveh pogrebih! Tu imam zato neki optimizem. Moja generacija se pogovarja o boleznih, težavah … Saj imamo vsi težave, tudi jaz, samo ni fino, če se vse vrti okoli tega. Ko smo snemali serije, so me vprašali, kako je delati z mladimi. Meni je perfektno, ker gre za izmenjavo. Jaz dam njim, recimo, izkušnje, oni pa meni energijo.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
