Ko govorim z njo, Draga Potočnjak gladovno stavka že šesti dan. Stradanje je že pustilo posledice, še ne zelo opazne, a tam so. Po stopnicah gre počasi, malo jo zanese. Njeno že tako drobno telo deluje še bolj krhko. »Lačna sem,« prizna. »Ves čas razmišljam o hrani. Pa o tem, kako so ljudje v Gazi, med katerimi je toliko otrok, lačni že mesece. Kdor tega ni izkusil sam, si ne more predstavljati, kakšen občutek je to. Ampak jaz vem, da bom čez pet dni jedla. Oni pa ne, vsaj ne dovolj. Meni ni težko, ker je to moja odločitev, in proti temu, kar preživljajo mnogi ljudje po svetu, ni nič strašnega. Je le krik posameznika, ki ne more več stati križem rok in le opazovati, kaj se dogaja okoli nas. Kaj pa naj? Zažgati se ne morem, v življenju imam ljudi, ki bi ob tem trpeli. Ampak samo govoriti pa tudi več ne morem, preveč se je nabralo v meni. Čustva so prešla že v čisto telesen občutek, morala sem nekaj narediti.«
Pozabili smo, da smo najmočnejša sila na svetu
Ko začne govoriti o razlogu, zakaj se je odločila za tako drastičen korak, vsa šibkost izpuhti in oči se ji zasvetijo. »Ni vsem vseeno, ne gledajo vsi stran. Mnogi mislijo enako kot jaz. A treba se je aktivirati, narediti kaj. Zahtevati dejanja od politikov, ki smo jih volili, iti na protest, dvigniti glas. Ljudje imamo neverjetno moč, združeni bi lahko dosegli vse! Ne morem verjeti, da se še kdo ne zaveda, da smo močnejši od vsake politike, od vsakega denarja. Ne pa da otroke učimo, kaj je prav, in pustimo, da se dela, kar je narobe. Ta hinavščina me močno boli. Prevzeti moramo odgovornost, ki jo nosi vsak od nas, in ustvarjati svet, v katerega pravimo, da verjamemo.« Laži, dvoličnost in mižanje na obe očesi ustvarjajo v nas napetosti, razdvojenost, ki jo bomo prej ali slej plačali, pravi. Globoko nezavedno se vse to vpisuje v nas. »Lahko zdaj rečemo, me ne briga, s temi stvarmi se ne morem ukvarjati, preveč imam vsega drugega v življenju. Ampak to počaka vsakega posebej in vse nas. Medtem ko so se pred strahotami Auschwitza ljudje še lahko skrivali za izgovorom, da niso vedeli, zdaj morijo v Palestini spremljamo tako rekoč v živo. Človek se mora samo postaviti v kožo tistega, ki je na fotografiji ali posnetku, in to, kar se dogaja, postane nevzdržno, neznosno, nedopustno. Tako prihajajo do moči hitlerji vseh časov. Ker jim dovolimo. Ker mižimo, dokler ni prepozno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
