V zadnjih dneh, ko človek že odhaja, je vse, kar lahko storiš, to, da preprečuješ bolečino. A kaj storiti, ko predpisan odmerek morfija ni dovolj? Dati še malo in tvegati, da je preveč? Pustiti bližnjega trpeti? Kot svojec, ki želiš svojega bližnjega spremiti do konca poti v zavetju doma, ostaneš sam. Sistema, ki bi ti ob tem stal ob strani, praktično ni. Še prejšnji teden se je s to vedno različno, a tako podobno zgodbo srečevala tudi dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na fakulteti za socialno delo, izredna članica SAZU ter strokovnjakinja na področju študij hendikepa, nasilja in dezinstitucionalizacije v socialnem varstvu.
Paliativa je le črka na papirju in v praksi stvar srečnega naključja – Enega naslova, ene številke, kamor bi lahko poklicali, ni
Pomoč in nasvet tistim, ki so ob umirajočem v zadnjih dneh ali tednih, ter spremljanje človeka do konca njegove poti bi morali biti samoumevna zdravstvena storitev. A kot vejo vsi, ki so se s to težko preizkušnjo srečali, še zdaleč ni tako. Kako ste sami doživeli zdravstveni sistem, ko je vaš oče potreboval pomoč v zadnjem obdobju življenja?
Nanizala bom drobce v procesu umiranja, ki je kot film, ki ga še nisem videla, in se konča z zadnjim izdihom. Oče je imel 92 let, videti je bil kot 65-letnik, a z nekaj manjšimi rakavimi tvorbami. Dobila sem vtis, da je zdravstveni sistem fragmentiran, s posameznimi zdravstvenimi delavci, ki so kot lebdeči atomi, ki med seboj niso povezani, kar povzroča trpljenje. Eden ne prebere izvida, drugi pozabi, tretji je nedosegljiv. Specialist za prostato na UKC je po ponavljajočih se obiskih rekel: »Ahaaaa, kri v urinu, ja, to pa ni za nas, morate k urologu!« Urologinja na UKC, ki ga je mesec dni pred smrtjo želela operirati, je bila entuziastična: »Če bi bil gospod moj dedek, bi ga absolutno operirala, odlični rezultati bodo!« Doktor24 – dodatno plačljiv – je moji mami, ki je opravljala skrbstveno delo, ki velja že tisočletja za žensko, ob klicu praviloma rekla: »Gospa, kar na 112 pokličite!« Sredi marca sta bila prvič na urgenci. Ker ni bilo na voljo prostih stolov, je oče dobil invalidski voziček, 85-letna mama pa je tri ure stala ob njem. Nato je ona dobila stol in on posteljo na hodniku ter po 13 urah tudi izvid. Srčno popuščanje in betablokator. Zadnji teden marca sta bila spet na urgenci, zdaj naj bi namesto kardiologa očeta pregledal nekdo, ki razume še trebušno votlino. Diagnoza je bila, da krvavi tumor na jetrih in ni več pomoči. Mami sem po telefonu rekla, naj sestro na hodniku zaprosi za nekaj plenic za prvo silo, ker je dva dni prej že komaj prišel do stranišča. Dobil je pet plenic in antibiotike proti vnetju. Preden ju je zdravnik odpustil, je moja odločna mama vseeno rekla, naj ji dajo kaj za lajšanje morebitnih bolečin, in tako je dobila tudi stekleničko morfina.
Ste dobili nasvet in navodila, kam se obrniti, ko gre za umirajočega bolnika, kako zanj poskrbeti, na koga se obrniti z vprašanji ob morebitni krizi, kdo naj bi vas in njega spremljal v zadnjih dneh?
Z urgence sta odšla brez navodil, kaj se bo dogajalo v naslednjih dneh, brez paliativne podpore, brez informacij, kam naj se obrneta. Na domačem posvetu smo sklenili, da opustimo vsa zdravila, saj nimajo smisla, če gre za terminalno stanje. Oče je še komaj kaj pojedel in popil. Žal je naslednji dan splošna zdravnica iz Tehnološkega parka mami po telefonu naročila, naj očetu vseeno daje betablokatorje. Zavijala sem z očmi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
