Česar se neizmerno veselim. Tokrat pa bi se rada zahvalila vam, mojim dragim bralcem, ki ste z nama vsak teden, pa tudi tistim, ki ste redkeje. Čisto vsake oči na teh skromnih besedah so zame neskončno pomembne! Morda pa so vsaj ene tisto seme, ki ga bo veter (berite: dobre misli in razumevanje) ponesel naokrog in se bo nekoč, nekje ugnezdilo med več ljudmi. Pa ne zaradi mene, temveč zaradi mojega Janeka. In še koga drugega, podobnega njemu. Prav vsem velja moja velika hvaležnost. Prepričana sem, da bi tako povedal tudi Janek, če bi znal in zmogel!
Danes je zadnji dan najkrajšega meseca v letu. Nekaj me je prejšnjo noč zmotilo, da sem bila skoraj vso noč dežurna, hehe. Janek pa je, začuda, vso noč prespal. Strokovnjaki ne pravijo zaman, da je treba pred spanjem misliti na lepe reči in dogodke. Da je treba šteti ovčke in ne krokodile, ali ne? Kar pa vseeno ni tako preprosto. Včasih se črne misli kar vrivajo in jih tudi z lopato ne bi mogli spraviti iz glave.
Začela sem razmišljati o vseh obiskih Janeka pri različnih zdravnikih. Nekatere datume je dobil že lani, kakšnega še čakava. Vem, trenutno ne bova dočakala nobenega, samo molim, da ne bodo tudi napovedanih odpovedali. Janek bo letos star triintrideset let, srednja leta torej. Na sencih se mu svetlika že nekaj srebrnih las, ki me vedno začudijo. Ja, tudi jaz ga največkrat vidim kot otroka. In tisto o srednjih letih zanj ne velja čisto natančno. Povprečna dosežena starost ljudi z downovim sindromom je okrog šestdeset let, pri ljudeh na splošno pa čez oseminsedemdeset let. Poleg tega imajo ljudje z downovim sindromom veliko več zdravstvenih težav že od rojstva naprej.
Če vse skupaj seštejem: v prihodnje mi bo tole dvoje vzelo še mnogo noči. In moči. Ker pa me je velikokrat v življenju izučilo, da se je treba vedno boriti in nikoli obupati, se tega držim tudi zdaj. Ali pa: še posebno zdaj! Ko stavki dela zdravstva ni videti konca.
Meni je jasno, da sta za prepir vedno kriva dva. Najbrž tudi tukaj ni nič drugače. Res pa je tudi, da vedno nastrada nekdo tretji. Navadno najšibkejši. Tokrat so to bolni ljudje, pa starejši, ne nazadnje tudi ljudje s posebnimi potrebami, pa ljudje z invalidnostjo. Pred nekaj dnevi, ko je Janek čakal vremensko napoved po Dnevniku, sem zaslišala v kuhinjo glas nekega zdravnika, ki je govoril, češ, pa kaj, invalidi, je zanje ravno izpit za avto življenjsko pomemben? Kar otrpnila sem. Ob spoznanju, da si človek, ki vidi vsak dan največje človeško trpljenje, ne zmore predstavljati, da invalid brez nog potrebuje avto, da pride do trgovine po kruh, se odpelje na delo …
Majhen človek brez samozavesti, kakršen pač sem, poleg tega vzamem vsako besedo zdravnikov za suho zlato, bi verjetno kar tam umrla od hudega, če bi prišla pred obličje tega človeka. Ampak le v primeru, da bi bila jaz bolnik. To se mi pa ne bi zgodilo, če bi šlo za Janeka! Zaničevanje najšibkejših je najbolj nečloveško dejanje, ki ga je zmožen človek!
Vseeno pa vem, da je med zdravniki veliko dobrih ljudi, ki ne mislijo tako in nikoli ne pozabijo, da s svojimi dejanji in besedami ljudem omogočajo življenje. In se zavedajo, da bolniki pač niso krivi za njihove slabe plače in res težke delovne razmere.
In kot sem že omenila, si vsako njihovo besedo vzamem k srcu. Vem, da sem dolžna skrbeti za svoje in Janekovo zdravje. In tako Janek dobi vsak dan eno jabolko. Saj veste: eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, hehe. Vsak dan greva na sprehod: morda bo ta odgnal stran kakšnega psihiatra. Že skoraj triintrideset let vsako jutro ribam korenček za sinov zajtrk. Včasih ga priporočajo, včasih ne. Znam pa zelenjavo in sadje zelo dobro skriti na krožniku. Janek, oprosti! Skrbim za to, da se Janek dovolj smeje, tudi to je menda zdravo. Četudi meni ni do smeha. Ampak kaj bi to! Potrudila se bom in letos spet posadila zelenjavo na vrtu. Nabirala bova zelišča za čaj. Za povrhu pa bova začela moliti.
No, če ste zdaj pomislili, dragi bralci, na to, da so tako živeli naši predniki, saj so bili zdravilci redki ... Eh, zgodovina se ponavlja, menda. Torej moram samo še najti nekje kakšno luknjo, kamor se bova zatekla, ko bo prišla zadnja ura, ali kaj?
Kakšna misel, ali ne? Vseeno upam, da bo ta del zgodovine ostal v zgodovini. In da bo moj Janek (povprečno krajše) življenje preživel kot … človek!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
