V Sloveniji je uradno registriranih več kot četrt milijona psov, neuradno jih je gotovo še nekaj tisoč več. Torej ogromna množica čutečih bitij, ki smo jo kot družba dolžni vzdrževati, hraniti, varovati, negovati in zdraviti. A nam še zdaleč ne uspeva v vseh primerih – mnogi štirinožci živijo v bednih razmerah, nekaterim se lastniki kratko malo odrečejo, drugi so žrtve nasilja, za nameček pa cvetijo mafijski posli s tihotapljenjem mladičev, množično vzgojenih na skrivnih farmah psov. Za oskrbo teh živali je organizirana množica zavetišč, kot je Mala hiša v vasi Lukačevci blizu Murske Sobote.
Zavetišče Mala hiša
Kakor hitro iz avta stopim na parkirišče malega kompleksa med njivami, mi je jasno, da sem prišel prav. Še preden zaloputnem vrata, se nadme zgrne plaz živalskih glasov, globokih in tenkih, čistih in raskavih; množica psov v boksih začne divje lajati, tuliti in grčati. Koncert otvorijo najbolj nervozni med njimi, ki zaženejo alarm ob pogledu na vsiljivca na njihovem ozemlju, in že po nekaj hipih se jim pridruži vsa druščina, vključno z božjimi voleki, ki obotavljivo odpirajo gobce, da bi pripomogli h kravalu, čeprav ga niti prav ne razumejo. S pogledom preletim vznemirjene pasje duše za ograjo in jih prijazno pozdravim. Saj niso nič krivi, da so tukaj, in v svojem nedolžnem umu si verjetno slikajo nekakšno strašno zlo, ki jih je sedaj v moji podobi zadelo po vseh prejšnjih tegobah. Zato lajajo; tudi jaz bi, če bi bil pes.
»Trenutno imamo v oskrbi devetnajst psov,« mi pove vodja zavetišča Mala hiša Andrej Cimer, ko me sprejme v svoji pisarni. Zavetišče na robu vasi Lukačevci je v lasti veterinarskega podjetja Veterinaria iz Murske Sobote ter skrbi za zapuščene, izgubljene in odvzete pse iz vseh pomurskih občin z izjemo dveh in še za mestno občino Ptuj. Skratka, če se kje po vzhodu Slovenije potika kakšen izgubljeni kosmatinec ali pa s katerim lastniki kruto ravnajo, je zelo verjetno, da bo pristal tu.
Mobilnik skoraj ne neha zvoniti
V zavetišču se dan začne ob šestih zjutraj, ko dva oskrbnika in Cimer očistijo vse bokse ter oskrbijo svoje varovance. Zamenjajo jim vodo in postrežejo s kakovostnimi briketi, kar je zlasti za posamezne klateške duše in reve, ki so na verigi hirale ob pomijah, verjetno približno enako, kot če bi v ljudski kuhinji postregli s pekinško raco. Tisti, ki jih potrebujejo, dobijo tudi zdravila in dodatke, zatrdi Cimer. Vsako jutro pride iz Murske Sobote naokoli veterinar in pregleda vsako žival. Sledi skupinski sprehod ob bližnjem potoku in med polji, med katerim se nemalokrat pridružijo prostovoljci, ki pomagajo v zavetišču. Ko so se razmigali, se psi znova poležejo vsak v svojem izoliranem boksu; v zimskih mesecih so vanje nameščeni še dodatni grelniki.
V zavetišču na nove lastnike in lastnice čakajo psi, ki imajo različne, a vedno bolj ali manj žalostne usode. Največja skupina so izgubljenci in zapuščenci, na katere osebje Male hiše opozorijo ljudje; Cimer je večji del dneva dosegljiv za intervencijske klice iz občin, s katerimi sodeluje zavetišče, ponoči pa pozive sprejema dežurni veterinar v Murski Soboti. Nisva še prav začela s pogovorom v njegovi pisarni, ko se oglasi mobilnik. »Pri Pomurskih mlekarnah se potika zapuščen pes in električarji, ki tam nekaj delajo, so ga zvabili v ograjeno območje; eden me je prosil, naj pridemo po žival,« mi razloži. Cimer pokliče enega od svojih oskrbnikov in ga pošlje na teren; komaj se možak obrne na petah, že spet pokliče isti električar in pove, da je pes odšel. Ostane le čakanje na klic novega človeka, ki bo naletel nanj. Slej ko prej bo Cimrov mobilnik spet zazvonil.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
