Le še šest let imamo. Tudi prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj je razočarana, a s kančkom prizanesljivosti: »Mnenja o uspešnosti letošnjih podnebnih pogajanj v Dubaju so zelo različna. Večini politikov razvitega sveta se zdijo zgodovinsko uspešna, države v razvoju, ki že zelo občutijo posledice podnebnih sprememb, pa z izidi niso zadovoljne. Tudi znanstvena sfera je od pogajanj pričakovala veliko več, saj se z opuščanjem fosilnih goriv zelo mudi, če želimo, da segrevanje planeta ne preseže še relativno varne meje ene stopinje in pol. Dogovor bi moral vsebovati pravno obvezujoče konkretne zaveze, opredeljene s številkami in časovnico do leta 2030 ali vsaj do leta 2050. Izpusti toplogrednih plinov bi morali upadati že po letu 2025. Če bomo nadaljevali z današnjim tempom kurjenja fosilnih goriv, imamo namreč le še šest let možnost, da dosežemo omejitev dviga temperature na 1,5 stopinje. Znanost je pričakovala dogovor, da bi se izpusti do leta 2030 zmanjšali že za 40 odstotkov. Po tej podnebni konferenci pa je videti, da se bodo zmanjšali za borih nekaj odstotkov, navkljub prodoru novih tehnologij. A konferenca v Dubaju je vseeno ponudila nekaj napredka. Kar 118 držav se je strinjalo, da bodo do leta 2030 potrojile proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in podvojile izboljšave energetske učinkovitosti v okviru globalne zaveze o obnovljivi energiji ter energetski učinkovitosti. Tudi zaveza za zniževanje emisij metana in ne samo ogljikovega dioksida je pozitivna. Ustanovljen pa je bil tudi poseben sklad za izgube in škode, v katerega se je doslej steklo okoli 700 milijonov dolarjev, ki bodo namenjeni pomoči revnim državam.«
Podnebna kriza, zdaj pa res
Tako kot na v uvodu omenjenem Fidžiju, ki ga bo kmalu zalilo morje, smo letos tudi v Sloveniji krvavo občutili uničujočo moč ekstremnega vremena. »Leto 2023 se bo res zapisalo v meteorološke arhive kot izjemno, tako po številu in intenzivnosti vremensko pogojenih nesreč kot po gmotni škodi, ki jo je povzročilo podivjano vreme. Rekorde bomo beležili tudi pri temperaturi tako ozračja kot morja. In ne pozabimo na pojav izjemno redkega tornada, pa vetrolome in uničujočo točo. Podobne žalostne rekorde beležijo po vsem svetu, kar nazorno kaže, da gre za globalne posledice podnebnih sprememb. Tudi v EU sta se nenadno povečala število naravnih nesreč in posledična škoda. Spomnimo se na gozdne požare, kakršnih še nismo doživeli, vročinske valove tik nad arktičnim krogom, uničujoče suše v Sredozemlju, orkane, ki pustošijo po najbolj oddaljenih regijah EU. Vse to ima že grozljive finančne posledice. Povprečne letne izgube so nekoč, v obdobju od leta 1981 do 1990, znašale približno deset milijard evrov, v obdobju od leta 2011 do 2020 pa že 16 milijard evrov. Z zneskoma 60 in 52 milijard evrov imata leti 2021 in 2022 najvišje letne vrednosti doslej.«
Klimatologi so vse to napovedovali, a kot da smo šele zdaj dojeli vse razsežnosti njihovih svaril. »Izračuni klimatologov so vedno temeljili na več scenarijih. Med njimi je bil tudi ta, ki se nam zdaj uresničuje – pospešeno spreminjanje vseh vremenskih vzorcev, ki jih spodbuja ogrevanje. V bistvu nismo presenečeni, res pa nismo pričakovali, da se na področju blaženja podnebnih sprememb, torej pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, ne bo nič premaknilo na bolje. In ker se gre svetovna politika 'bussines as usual' (posel kot običajno, op. a.), imamo zdaj res podnebno krizo. Podnebno krizo so razglasili evropski parlament, številne države članice in več kot 300 mest! Evropski svet je sklenil, da podnebne spremembe pomenijo življenjsko grožnjo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
