Ivanka Šparlek pristane na klepet brez omahovanja, kako ne bi, ko pa je zvesta bralka Jane vse od prve številke. In tokrat bo ona zvezda! Poudari pa, da zagotovo ni dama in da v tem duhu o njej res ne sme teči beseda. »Sem čisto navadna Slovenka, poštena in iskrena! Rok nisem nikoli pestovala, vse življenje sem bila delavna, marljiva …,« goreče pojasni, da mi vendarle postane jasno, zakaj ji ta »priponka« ni povšeči – dame sedijo križem rok, ona pa je imela svoje, kljub vedno urejeni pričeski, vse življenje zakopane v delo. Razumem.
Ko previdno potrkam in pomolim glavo skozi vrata njene sobe, zamežika vame par radovednih sivomodrih oči. Njen sprva malce napeti obraz objemajo snežno beli lasje, a ko jo presenetim s cvetjem, ji na ustih hipoma zaigra topel nasmeh. Vesela me je, si oddahnem in ji podam roko, ona pa mi krepko stisne dlan in me povabi, naj se udobno namestim. Na hitro ocenim, da ji zdravje dobro služi, še vedno je pri močeh, živahnega, iskrivega uma, le sluh ji malce peša, zaradi česar govoriva nekoliko glasneje. Pa kaj, če se naju sliši ven na hodnik! Da bi se bolje razumeli, prisede tesno k meni, da se dotikava s koleni, in se radovedno zazre v neznan obraz. Takoj se poveževa. Pove mi, da bo po koncu zime dopolnila 99 let in da je po horoskopu bik, kar se ji zdi fino. »Že mama mi je govorila, da so biki dobri ljudje.« Skoraj 60 let mlajša sem, zato spoštljivo pustim, da sama povleče niti svoje zgodbe. Začneva kar med zidovi, ki so zadnjih šest let njen dom in kjer še zdaleč ni dolgočasno, če si le še dovolj pri močeh, da preostale koščke sestavljanke zložiš v pisan mozaik. In zelo hitro ugotovim, da je gospa Ivanka v tem prava mojstrica.
Živahno življenje v domu upokojencev
»O ne, dolgčas mi pa ni! Res je, da sem imela zelo rada svoj dom, tja se ob toplejših dneh še vedno rada vrnem, ampak mi ni žal, da sem se odločila za ta korak. Veste, stabilnost mi je malo začela pešati, vdova sem, brez otrok, tako da je bila to pametna odločitev, in zelo lepo so me sprejeli. Družbo imam, malo se hecamo, kako rečemo, pa tako … letom primerno, bi rekla,« pokima in podrobneje razloži, kako poteka njen dan. »Vstajam zgodaj, ob pol šestih, se lepo umijem, uredim in počakam, da napoči ura za zajtrk. Včasih se še malo razmigam, potem grem pa v jedilnico. Po zajtrku pa kava v bifeju!« se zahahlja in pojasni, da si kavo, ki jo ima zelo rada, večkrat privoščita s sošolko Minko, ki bo tudi kmalu dopolnila sto let. Radi takole čvekata in obujata spomine, zanimivi klepeti pa se odvijajo tudi popoldne, ko v svojih prostorih skuha turško kavo in jo popije v družbi ljubih nečakinj. Se pa seveda ne vrti vse okoli kave. Kje pa! »Dvakrat na teden hodim v telovadnico na telovadbo. Pa so druge ženske mlajše od mene, veste. Ampak jaz to kar bolj intenzivno od njih izvajam,« pove in dvoje besede dokaže s tako odlično demonstracijo vaje, da si zaželim, da bi jo videli tudi vi. Roke močno stisne v pest in jih z odločnimi gibi steguje predse, da spominja na sivolaso boksarko. Kmalu se obe zvijava od smeha. Le kakšno telovadbo neki imajo v domu upokojencev Izlake? Borilne veščine? »Brez nič ni nič,« pokima in seveda se strinjam, da je gibanje, pa čeprav pri skoraj stotih letih, še kako pomembno. Če ji bo življenje postreglo s še kakšno bitko, bo nanjo presneto dobro pripravljena!
Recept za dolgo, vitalno življenje
Zdaj me vse bolj zanima Ivankin recept za dolgo življenje. Vse mi razloži in zdi se, da je kar zdravo živela. Aktivna in delavna je bila od mladih nog. Znova poudari, da je imela vedno zaposlene roke, tudi na vrtu. Rada je prepevala, bila v vedri družbi, izogibala pa se je negativni energiji in sovražnikom. »Pomembno je, s čim si polniš glavo!« Povsem se strinjam. Kaj pa razvade? »Pred mnogimi leti sem bila resda kadilka, a sem to razvado že davno opustila,« prizna. Ko beseda nanese na hrano, pove, da kruha poje zelo malo, da pa ga rada premaže z marmelado, ki jo obogati s cimetom. »Sem večkrat prebrala, da je to zdravo!« Meso ji ne tekne, ji je pa ljuba preprosta hrana. »Jem ga, ampak ne veliko. Zvečer mi paše močnik, sadja pa kar preveč pojem, zato sem pa tako okrogla,« se zasmeji in si z rokami tako prisrčno objame trebušček, da se znova zarotniško hahljava.
Ampak to še ni vse, kot ste verjetno opazili, je Ivanka bistrega uma, kar vzdržuje z vsakodnevno telovadbo možganov. »Veliko se pogovarjam in berem, tudi časopis, revijo Zvezde, pa Jano, to vse preberem, veste,« pokima in ponosno pokaže na zadnjo izdajo naše revije. No, priznam, tudi meni se dobro zdi, čeprav me okrca za pohujšljive teme iz zadnjih dveh številk. (smeh) »Kam gre ta svet,« se zamisli in kaj hitro vidim, da še predobro ve, kaj vse se dandanes dogaja. »Pomembno se mi zdi, da si pogledam poročila, tako da sem z vsem na tekočem. Tudi politična poročila me zelo zanimajo, velikokrat gledam program na RTV3, da vidim, kaj počno politiki,« pove, pri čemer kar malce strmo pogleda in mi z mimiko na obrazu nakaže, da ni prav nič zadovoljna z dogajanjem na političnem parketu. Zdi se, da jo predstavniki ljudstva precej jezijo, večkrat pa tudi poudari, da bi si ob vsem, kar vidi, sliši in prebere, želela, da bi bilo na svetu več dobrih, delavnih in poštenih ljudi. »Moj oče je bil borec za severno mejo, jaz pa sem kot najstarejša hčerka zelo sledila njegovim pogledom na dogajanje. Odraščala sem v tem duhu in seveda me še danes spremlja,« pove in ponosno razloži, da se je oče Janez boril pod vodstvom generala Rudolfa Maistra. Da njihovih borb za mejo ne bi izmil čas, je kot velika pobudnica vplivala na ustanovitev Društva generala Maistra za Zasavje. Z žarom v očeh pokaže na častno priznanje, ki ga je prejela kot najstarejša članica, in hitro zaznam, da se je v mislih vrnila v obdobje 2. svetovne vojne. Ravno prav, zato jo spodbudim, da spregovori o svoji življenjski zgodbi, ki jo je izoblikovala v tako kleno žensko.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
