Če bi mi naročili seznam prednosti novinarskega poklica, to ne bi bil nujno strašansko dolg seznam, vsekakor pa na njem ne bi manjkal tale zaznamek: krasno je kot novinar raziskovati razstave in muzeje, ker ti dodelijo najboljše vodnike, ki ti včasih razkažejo tudi vsebino zaklenjenih predalov in omar, ki ti povedo stvari, za katere na pojasnjevalnih napisih ob razstavljenih predmetih zmanjka prostora, ki so veseli vprašanj in so navdušeni nad tvojim navdušenjem. To je povsem drugačna, bistveno zabavnejša in zanimivejša izkušnja kot tista, ko se skozi razstavo prebijaš sam, pa magari s posneto razlago ali knjižnim vodnikom. In se potem zelo potrudimo, da del te izkušnje prenesemo naprej.
Pa dve opeki za spomin
Levo od vhoda v frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani je v sosednji stavbi še eno stopnišče. Lesena vrata vodijo v prenovljeno frančiškansko knjižnico in čisto nov muzej, ki so ju nedavno odprli za javnost. Frančiškani so v Ljubljano prišli leta 1233, torej se z mestom družijo že 790 let. V skoraj osmih stoletjih se je nabralo veliko dragocenih predmetov, knjig, listin, slik in večina ni bila še nikoli javno razstavljena.
Muzej je bolj muzejček, ampak samo če upoštevate zgolj njegovo površino, kajti ob predmetih, razstavljenih v tistih nekaj sobicah, je zgodb za veliko večji muzej. Še pred kratkim je bila tukaj šivalnica, se smeje brat Domen Iljaš, ki naju vodi skozi razstavljene zaklade. Niso samo knjige in listine, čeprav so te najdragocenejše, v zakladnici so še predmeti, ki so jih v daljnih deželah nabrali slovenski misijonarji, dve opeki iz prvotnega samostana na drugi strani Ljubljanice, pa šahovnica s figurami, ki jih je zasnoval Jožef Plečnik, tiski in dokumenti, ki pričajo, kako so se frančiškani med drugo svetovno vojno znašli na sila neudobni in nevarni sredini, razpeti med domobransko in partizansko vojsko. »V naši slovenski provinci je bilo takrat kar veliko bratov, ki so delovali na eni ali pa na drugi strani, ali pri domobrancih ali pa tudi pri OF. Ta samostan je veljal nekako za rdeče gnezdo, za gnezdo tistih proOF-ovcev. Tudi Beblerja so skrivali, imamo opis iz Beblerjeve avtobiografije, kako se je pri frančiškanih skril v orgle in potem odšel iz okupirane Ljubljane. Za nagrado nam komunizem potem zapleni polovico samostana.«
Muzej se izteče v pinakoteko, zbirko slik, ki so prej krasile samostanske prostore. Neštevilen, a premišljen izbor je, sega od 16. do 20. stoletja, od ikon do del slovenskih impresionistov. Ampak o slikah ne bomo, slike se gleda v živo in od blizu, brati o slikah je nekaj takega kot gledati film o kuhanju, nekaj bistvenega manjka.
Statusni simbol
In potem smo tam, v knjižnici. Tako lepa. Tako svetla. Tako ... ledena? Knjižnica je neogrevana, pojasni brat Domen, ker bi temperaturna nihanja škodila knjigam. To ni knjižnica, kamor si prideš izposodit knjigo, razumete. Ali kamor jo prideš brat, če nisi ravno raziskovalec, ki koplje po starih besedilih. Čitalnica je v arhivu. Tista miza na sredini prostora z bralnimi lučkami je tu bolj okras. To je knjižnica, ki jo samo gledaš in čutiš. Vse knjige v njej so stare. Nekatere so prastare, več stoletij štejejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
